Karl May, pisec, ki je obsedal dedka in vnuka

Aleš Berger ob novem romanu Katarine Marinčič obuja spomin na mladostno branje

Objavljeno
23. marec 2015 16.09
Aleš Berger
Aleš Berger
Mlajši bralci (in predvsem recenzenti) so najbrž morali pobrskati po medmrežju, da so se poučili, kdo je mož, ki se ni nikdar približal obzorju njihovega emocionalnega sveta, mene pa so – kot že kdaj – črke njegovega imena in njihov zven, ko so izrečene, ponesle več kot pol stoletja v preteklost, v kuhinjo na Orlovi ulici, kjer sem, deček, prebiral in požiral knjige v nenavadni, a okusni vezavi, dvajset po vrsti, vse z več kot petsto stranmi, in vse je bil napisal Karl May.

Izhajale so med letoma 1930 in 1936 pri Tiskarni sv. Cirila v Mariboru, vsak mesec po en snopič, dokler se jih ni nabralo osemdeset, in dalo se jih je vezati, da so bili, po štirje v knjigi, bolj obstojni in so preživeli mnogo branj. Bil je torej karseda podjeten in zanesljivo izpeljan založniški projekt, kakor bi se reklo danes. Tega takrat nisem vedel oziroma opazil, kot mi ni bilo mar, da v knjigah ni naveden prevajalec (pisalo je le: »Po nemškem izvirniku K. Maya avtoriziran prevod«); kateri mladi bralec pa se ubada s tem, ko pripovedovalec vendar že čaka, da ga popelje v neznane dežele, med vrle može in zvijačne hudobneže?

Ne spomnim se, s katerim delom sem začel. Ali sem šel lepo od začetka in se lotil Jezera smrti, prvega snopiča knjige Križem po Jutrovem in sploh prvega v zbirki, ali sem segel kar po Winnetouju, šele sedmi knjigi po vrstnem redu izhajanja, a najbolj poznani, če ne kar razvpiti? Ni važno: prebral sem vse, in ne bom zdajle ugibal, kolikokrat, in se postavljal (ali smešil) z visoko številko; po večkrat, to pa že lahko zatrdim. Gotovo vsa branja niso bila enako vročična, impulzivna kot prvo, najbrž je izkušenejši bralec že znal preskočiti kak opis, pri katerem se je prejšnjič kar dolgo zadržal, in bržkone mu ni zmerom enako jemalo diha ob nevarnostih, v katerih se je znašel njegov neustrašni junak (in hkrati pripovedovalec svojih podvigov).

A knjiga, kolikerič že sem jo vzel v roke, me je zmamila v zatopljeno branje in še vidim deda (ki je bil zaslužen za nabavo »karlmajevk«, ko so živeli v Apačah, in kasneje za njihovo selitev v Ljubljano), kako komaj strpí, da bom prišel do konca, ali pa me priganja spat, saj je dopoldne, ko sem bil v šoli, poprijel ravno to knjigo in je še ni dokončal. (Stare mame, sicer pridne bralke, nikdar ne ugledam s Karlom Mayem v roki.)

Poučno in vzgojno

Ne bo me zaneslo, da bi poskusil razpredati o trivialni literaturi in njenih dobrih in zlih vplivih na mladega bralca, a tvegam si zapisati naslednje: branje Karla Maya tam okrog leta 1960 je bilo za štirinajstletnika poučno in vzgojno in sooblikovalo mu je čut za živahen in barvit jezik. Oh da, bilo je nekaj čudaštev v izražanju in prenapetosti v posameznih opisih, pa tu in tam kakšen srbizem ali arhaizem, a vse se je nekako ujemalo z »vsebino«, ki je krepko pljuskala čez robove običajnosti (in tudi kdaj verjetnosti), z vehementno vsevednostjo – in vsemogočnostjo! – prvoosebnega pripovedovalca, gostobesedneža na neumornem, naivno prostodušnem egotripu.

Danes me kajpada zanima, kdo je prevajal vse tiste knjige, da so zvenele tako enoglasno, slogovno celovito; je mogoče, da je bil en sam človek, ki je iz meseca v mesec po slovensko vezal snopiče; jih je bilo več in so se drug drugemu priličili; je njihove prevode »zlikal« skrben urednik? Kakorkoli: slovenščina v tisti izdaji je nepozabna in z nekaj intervencijami bi se dala uporabiti še zdaj, saj v mnogočem presega kasnejše prevode oziroma priredbe. – Poučen je bil Karl May zaradi zemljepisnih širjav, ki jih je obredel njegov junak in jih natančno jezikovno ponazarjal, da so mlademu bralcu širile vednost o raznolikosti našega sveta od Jutrovega do Kordiljer in še kam, o včasih krutih in drugič milih šegah pripadnikov različnih ras; in kaj zato, če je pisatelj, menda v zaporu, kakšno reč prepisal iz zemljepisnih knjig – je bil pač postmodernist avant date (kot si je bil grof de Lautréamont nekaj pasaž za Maldororjeve speve sposodil iz Enciklopedije ­prirodopisja)!

O vzgojnosti pa tole: ni šlo le za načelno, a mladi pameti blagodejno zmagovanje dobrega nad zlom in za uveljavljanje etičnih vrednot; v poplavi sočasnih ameriških vesternov, ki so prikazovali – pač v želji upravičiti zločine belcev – Indijance kot neuke in zapite podleže, so bili plemeniti Winnetou in možje njegovega plemena dobrodošel korektiv genocidni indoktrinaciji ameriških »kavbojk«. Kdor je bral Karla Maya, se je v deški igri »kavbojci in Indijanci« vedel postaviti na pravo stran. Tudi zato je bil najbrž avtor takrat med mladimi zelo iskan, bolj kot na primer Michel Zévaco, ki so ga vztrajno ponujali »belo-črni zvezki«, tiskani v Mariboru, in bolj kot Alexandre Dumas, ki je bil ponatiskovan in zato lahko dosegljiv; morda se je lahko z njim – po številu in intenzivnosti branj – meril le Jules Verne.

Mladi bralci so, in to je prav, nezvestniki: napotijo se k drugim avtorjem in knjigam. Ne vem natančno, kdaj sem se »odpovedal« Karlu Mayu, najbrž pri petnajstih ali malo čez. Filme, posnete po njegovih delih, sem šel gledat prejkone »dolžnostno« in se me niso dotaknili. Sličic filmskih junakov, priloženih zvečilnim gumijem, nikakor nisem zbiral. Tudi obsežna zbirka Mladinske knjige, ki je med letoma 1967–1975 izdala več kot trideset naslovov s po ogromnih deset tisoč naklade, je šla mimo mene. (Čez čas sem jo ponujal v branje sinu svojih tedanjih let; ni se ga prijelo in dal sem mu po svoje prav, tudi meni so se zazdele puste in brez soka.)

Pritaknil pa se je pisec marsikdaj, kot nekakšna šifra za posvečene, v pogovore med kolegi komparativisti, in profesor Pirjevec se je na nekem brucovanju kosal s študenti, kdo se spomni več oseb, predmetov in situacij iz Mayevih del … Ob enem prvih obiskov frankfurtskega knjižnega sejma sem osupel opazil, da obstaja Karl May Verlag, založba, ki v Bambergu tiska izključno njegova dela; osupel sem se – z nerazumljivim zadoščenjem – lep čas pomudil na njeni stojnici. – Za zadnji pljusk Karla Maya na Slovensko (prišel je v sredini devetdesetih iz Murske Sobote, v načrtno anonimni obdelavi in klavrni izvedbi) se nisem več zmenil.

Prevajalci Karla Maya

Cobiss ponudi za Karla Maya v slovenščini 107 zadetkov, od leta 1898 naprej; po drugi svetovni vojni se prvikrat pojavi že leta 1952, z Winnetoujem. Najbolj obsežni in reprezentativni sta bili izdaja v Cirilovi knjižnici (katere ponosni bralec sem bil) in zbirka Mladinske knjige, ki je izhajala v drugačnih časih. V njej je kot prevajalec nemalokrat naveden neki P. S., in šele čez čas se je razkrilo, da je bil to pesnik in pisatelj Ludvik Mrzel, nesrečni dachauski obsojenec in golootoški zapornik, ki mu je bila še zmeraj kratena pravica do javnega imena; nekdo v založbi (morda pisateljski vrstnik Ivan Potrč, tedaj glavni urednik) mu je – za »prevod in priredbo« – skrivoma omogočil boren honorar … Pa tudi položaj drugega prevajalca, Jožeta Dolenca, je bil groteskno paradoksalen: kot laični teolog in dolgoletni urednik celjske Mohorjeve družbe Winnetoujevih zadnjih besed seveda ni mogel prevesti, kot je zapisano v slovenski izdaji iz leta 1931: »Charli – verujem v Odrešenika-! Winnetou je kristjan-! Z Bogom, Charli!«, pa je zato leta 1983 rdečekožec, preden je izdihnil, le zašepetal: »Šarli, verujem v tvojega Dobrega duha. Zbogom!« Je pa leta 1983 Vinetou lahko zaprosil, da mu pred smrtjo zapojejo Ave Marijo, medtem ko si je v (anonimnem) prevodu iz leta 1952 lahko zaželel le »pesem o ­preriji«.

Nekje vmes, leta 1978, je bila (v izdaji Mladinske knjige) zaželena pesem »večerna«, poglavarjeve zadnje besede pa dokaj nevtralne za nekogaršnjo zadnjo uro: »Šarli, vso srečo ti želim.« – Primerjava različnih slovenskih izdaj Karla Maya bi se lahko razširila v obsežne traduktološke in sociološke raziskave, kar ni ambicija tega zapisa, kot tudi ne raziskava, kakšna je bila fizična slovenska usoda njegovih knjig tik po drugi svetovni vojni. Po tem, da mariborska izdaja iz tridesetih let praktično ni navzoča v ljudskih knjižnicah, bi bilo mogoče sklepati, da jih je bilo takrat treba izločiti iz knjigarn in knjižnic, čeprav avtor na tozadevnem odloku z dne 27. julija 1945 (objavljenem v knjigi Temna stran meseca) ni naveden.

Dedovih dvajset knjig je preživelo, moje niso vse. Ob bralskem veselju so mi tisti čas prinašale nekaj prestiža med sošolci, ki so se potegovali za izposojo, in dosti skrbi in nejevolje ob vračilu. Enega je vsebina tako prevzela, da je nekaj poglavij porisal z dramatičnimi potezami, drugi je (še zdaj ne vem, ali imam pravega na sumu) par strani iztrgal; in bili smo učenci nekdanje klasične gimnazije! Kakšen tretji ali četrti pa knjige enostavno ni vrnil; mogoče jo je izgubil ali podaril kam naprej … Ostalo mi jih je šestnajst, štiri petine zbirke, preživele so pet desetletij v kletni omari; ondan sem – ko sem z dopadênjem prebral roman Katarine M. – otresel prah z njih in jih preselil na uglednejše mesto. Polistal sem, to že, po kateri od njih, a v pravo branje me niso zvabile.