Tiskane izdaje
Tudi v strokovni razpravi Med (pre)izkušenimi ljudmi, ki jo je za fotomonografijo Vinka Skaleta prispeval zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, je treba precej pobrskati za Kozjanskim. Urwald, torej Pragozd po slovensko, se je od srednjega veka naprej reklo območju, ki ga danes označujejo še z drugimi imeni - Kozjansko z Obsoteljem, Srednje Sotelsko. Grdina ga zaobjame v »svet med spodnjo Savinjo in obsoteljskim gričevjem«.
Tod so 36 let nastajale Skaletove črno-bele fotografije prebivalcev, ki jih je uvrstil v pravkar izdano monografijo Korenine. Z njimi je osvajal fotografske nagrade doma in v tujini. »Nekje je bilo treba končati to serijo in delo,« pravi. »Ti ljudje žive po načelu, daj cesarju, kar je cesarjevega, in papežu, kar je papeževega, ter živi svoje življenje. Pri njih sem našel prijateljstvo, zaupanje in skromnost v nepotvorjeni obliki. Imajo zelo izražen ponos. Ko sem hodil mednje, je precej časa trajalo, da so me spustili bliže in mi povedali, kaj jih teži, ter se pustili fotografirati. Ob pogledu na fotografije bi lahko pomislili, da gre za ljudi, ki ničesar ne vedo, a je prav nasprotno - imajo zelo trdno izražena in jasna stališča. So realni in zato sem jih kot takšne tudi fotografiral - brez olepševanja, a tudi brez dramatiziranja razmer, v kakršnih živijo. Vsaj polovica jih je že pokojnih, četrtina živih, za ostale ne vem, kaj je z njimi. Tudi zato je bil čas, da končam ta niz fotografij,« se svojega dela med njimi in Kozjancev spomni avtor.
Na pripombo zgodovinarja Toneta Kregarja, da vendarle ni fotografiral običajnih ljudi, temveč je posnel podobe bede, Skale doda: »Slikal sem Krjavlje, ki žive svoje življenje, nisem pa želel delati socialno atraktivne fotografije, zgolj realno.«
Skaletova zbirka ne ostaja le pri vrhunski umetniški fotografiji, temveč jo spremlja omenjena Grdinova razprava, ki umešča Kozjansko v zgodovinski kontekst ter iz njega izpelje oris prebivalstva, obsežen del monografije pa je namenjen fonetičnim prepisom dela vsega, kar so portretiranci med slikanjem razlagali Skaletu; na nekaj obiskih pri njih tudi njegovemu spremljevalcu, slavistu Antonu Šepetavcu.
Etnografska zakladnica ljudske modrosti
Šepetavc o tistem, kar je ostalo posneto na snemalniku, pravi, da so to zgodovinski zapisi v slogu naturalizma. Še več, bi lahko pristavili, je majcena etnografska zakladnica ljudske modrosti o vsem in vsakomer.
Grdina o tem pravi: »V Celju bomo na ulici od ljudi slišali mnenja, ki jih poberejo v medijih. Skaletovi ljudje imajo za razliko od mestnih pristna mnenja o vsem. Prepričani so o tem, kar govorijo; najprej rečejo, jaz nič ne vem, sem pa slišal, in potem povedo svoje mnenje. Na pristen način živijo iz svoje lastne izkušnje, v bistvu pa govore o nas in o medijih, ki jim ne verjamejo.«
Šepetavc pojasni: »Niso odrezani od medijev, televizije. A ničesar ne kupijo za čisto resnico, vedno si ustvarijo svoje mnenje.«
Potem Grdina izreče še nekaj misli o zapostavljenosti krajev in območij ... Tudi o Halozah, Kozjanskemu po marsičem podobnem predelu Slovenije, in o njegovih prebivalcih je izšel podoben knjižni in slikovni dokument, a ni čisto zares nikoli prišel v ospredje našega zanimanja in zavesti. Tudi na predstavitev Korenin v Muzej novejše zgodovine v Celju, kjer bodo 14. februarja odprli razstavo Skaletovih slik, je Grdina povabil »marsikoga, ki ima v Ljubljani zveneče ime«, prišel ni nihče.
Pa ljudje na Kozjanskem niso zaostali. Samo drugačni so. Takšni so po Grdini začeli v Pragozdu, ko je pred stoletjem in pol prisopihala na Slovensko železnica in se izognila Kozjanskemu. Le nekaj kilometrov vstran je v Rogaški Slatini koncertiral Franz Liszt, na Dobrni dopustoval Karl May, po Celju se je sprehajal Alfred Nobel in v Rimskih Toplicah kopal Vuk Stefanović Karadžić.
Niti po drugi svetovni vojni se Kozjansko ni priključilo socialističnemu napredku. Šele po velikem potresu leta 1974 se je območje malce opazneje zarisalo na zemljevid Slovenije.
»A tudi zdaj je nekako še vedno tako, kot je bilo prej, torej vse je v redu, če še ni, pa še bo. Čeprav seveda ni,« pravi Grdina. Mojster Skale doda: »Ko govorim o njihovi skromnosti, ki jo premorejo kot posebno vrlino, sem videl, da marsikje prehaja v siromaštvo. To nam ne razkrije resnice o Kozjancih, temveč nas mora opozoriti, da je nekaj narobe s sistemom.«
In Kregar povzame, zakaj so Korenine pomembne: »Vinko Skale je temu delu odrinjene Slovenije dal podobo in besedo.«
