Tiskane izdaje
Ob letošnji prvi obletnici prezgodnje smrti Aleša Debeljaka (1961–2016), nekoč študenta in dolgoletnega prijatelja, sem moral ob nekem drugem podobnem tragičnem dogodku opustiti ne dovolj reflektirano misel, da čaka ali pritiče ljudem s takšno življenjsko energijo in ustvarjalno erudicijo, kot je zaznamovala Aleša Debeljaka, visoka starost.
Komaj osem mesecev za Alešem se je namreč prav tako na »prometni« lokaciji – na letališču v Vilni – končalo življenje Leonidasa Donskisa (1962–2016), litovskega misleca, političnega teoretika, družbenega analitika, zgodovinarja idej in nekdanjega člana evropskega parlamenta.
Za oba je bilo usodno 54. leto življenja, kot bomo videli v nadaljevanju, pa so oba družili tudi številni podobni pogledi in lucidno problematiziranje evropskega »zeitgeista«. Z Leonidasom sem se spoznal na predavanjih na mednarodnem podiplomskem študiju na Univerzi v Bologni, pozneje pa sem na njegovo povabilo večkrat gostoval na Univerzi Vytautas Magnus v Kaunasu.
Ko sva se z Alešem slabe tri mesece pred njegovo smrtjo dogovarjala za predavanje na doktorskem seminarju na njegovi fakulteti, je beseda naključno nanesla tudi na Donskisovo zadnjo knjigo Moralna slepota: izguba senzitivnosti v tekoči moderni, ki jo je spisal z Zygmuntom Baumanom, lani pa sta se oba podpisala še pod drugo knjigo Tekoče zlo.
Takrat sva se tudi dogovorila, da bova Donskisa, s katerim se je Aleš srečal na Collegium Budapest, povabila na predavanja v Ljubljano. Alešu sem obljubil, da bom povabil Leonidasa, ko se vidiva na predavanjih v Bologni. Žal se je, preden sem lahko izpolnil obljubo, končalo najprej Aleševo in v istem letu še Leonidasovo življenje.
Naj dodam, da je na začetku tega leta sklenil življenjsko pot tudi v tem odstavku omenjeni starosta svetovne sociologije Zygmunt Bauman, ki je inspiriral tako Aleševo kot še posebej Leonidasovo delo. Vendar je za razliko od njune tragične usode ta Baumanu naklonila 92 let.
O oblikah sovraštva
Leonidas Donskis se je rodil v judovski družini, in sicer v tretjem največjem mestu v Litvi, v Klaipėdi. V času holokavsta je njegovega očeta v manjši judovski vasici Butrimonys na jugu Litve rešila litovska družina in ga vzgajala v katoliškem duhu.
Leonidas se je kot Litovec judovskega rodu prišteval med tiste, ki spoštujejo sekularne vrednote, vendar se je vedno imel za Juda, ko se je soočil z antisemitizmom ter dosledno zagovarjal toleranco in enakopravnost za vse manjšine v Litvi in širše v Evropi. Za kratek čas je tudi opravljal funkcijo podpredsednika judovske skupnosti v Litvi.
Svoj prvi podeljeni doktorat iz filozofije za disertacijo Kriza kulture in njena filozofska refleksija je prejel na Univerzi v Vilni, drugega iz družbenih znanosti za disertacijo Konec ideologije in utopija: moralna imaginacija in kulturna kritika v 20. stoletju pa na Univerzi v Helsinkih.
O širini njegovih znanstvenih preokupacij pričajo poleg obeh omenjenih doktorskih tem naslednja področja, na katerih se je suvereno gibal: filozofija zgodovine, filozofija kulture, filozofija literature, filozofija družbene misli, teorija civilizacije, politična teorija, zgodovina idej, centralnoevropska ter vzhodnoevropska misel in druge.
Donskisa mnogi uvrščajo med vodilne in najplodovitejše pisce ne le v evropskem, temveč tudi širšem mednarodnem prostoru, o čemer priča, če posebej ne omenjamo njegovih številnih znanstvenih člankov, več kot petdeset knjig, v katerih je bil njihov avtor ali pa jih je uredil. Številne med njimi so izšle v angleškem jeziku ali so bile prevedene v več kot osemnajst drugih jezikov.
Med njimi je treba posebej izpostaviti poleg omenjenih knjig v soavtorstvu z Baumanom še naslednje: Moderna v krizi: dialog o kulturi in pripadnosti, Problem identitete v sodobnem svetu, Moč in imaginacija, Lojalnost, upor in izdaja, Oblike sovraštva, Identiteta in svoboda ter druge. Enako impozanten je seznam najbolj uglednih in referenčnih univerzitetnih in drugih ustanov v Evropi, ZDA in Veliki Britaniji, na katerih je predaval in raziskoval.
Proti fanatičnemu nacionalizmu
V Litvi je bil cenjena in vidna javna osebnost – javni intelektualec na področju zavzemanja za človekove pravice in državljanske svoboščine, za kar mu je evropska komisija leta 2004 podelila naslov ambasadorja tolerance in različnosti v njegovi državi. Pet let pozneje je bil kot nestrankarski kandidat izvoljen za člana evropskega parlamenta, vendar se je na koncu prvega mandata vrnil na svoje mesto na univerzi.
V obeh omenjenih vlogah je njegovo delovanje in javno nastopanje zaznamovalo nasprotovanje vsakršni skrajni in izključevalni politiki, še posebej njenim nasilnim oblikam, pri čemer mu je bil blizu tisti avtentični vir liberalne misli, ki se je opiral na toleranco ter aplikacijo individualnega (raz)uma in (za)vesti. Se pravi, imperativ, da se živi in deluje v skladu s takšnimi etičnimi prepričanji – za v resnici vredno življenje, ki je za Donskisa pomenilo, da je bil zanj pripravljen tudi plačati visoko ceno, notranji ali zunanji eksil.
V času, ko se v Evropi in drugod po svetu prebujajo in krepijo skrajne populistične in nacionalistične ideje in gibanja, ki spominjajo na apokaliptična trideseta leta prejšnjega stoletja, in ko se po Donskisovih besedah vse »spreminja hitreje kot zgodovina«, so njegova razmišljanja in analize ne le aktualni, temveč tudi uporabni.
Pri tem Donskis ne začenja z ničelne točke, temveč se opira na prispevke, ki so jih v konfrontaciji in analizi ekstremnih politik prispevali na primer Friedrich Nietzsche, Hannah Arendt, Georg Simmel, Emmanuel Levinas, George Orwell in drugi.
Svojo anatomijo skrajnega ideološkega in fanatičnega nacionalizma, ki se napaja iz sovraštva, je Donskis oprl na Orwellovo delo 1984, ki danes še bolj kot v preteklosti ponuja nepresežen primer družbene analize in moralne refleksije na tem področju. Gre za analizo, s katero se je po njegovem mogoče prepričljivo soočiti z današnjimi pojavi totalitarne politike in organiziranega sovraštva.
Po Orwellovi sledi je Donskis razvil alternativno tipologijo liberalnega in refleksivnega nacionalizma, ki ne beži pred kritičnim izpraševanjem lastne nacionalne in kulturne skupnosti. Pri tem podvrže neusmiljeni kritiki tisto različico (skrajnega) nacionalizma, ki obravnava človeška bitja kot »insekte« in ki desetine milijonov ljudi v bloku zaznamuje bodisi kot »dobre« (»mi«) ali »slabe (»drugi«).
Dostojanstvo pred strahom
Donskisa v vlogi javnega in odgovornega intelektualca niso zanimale njihove običajne predstave v javnosti. Sam se je izrecno opredelil za vlogo intelektualca, ki opogumlja državljane, naj (za)živijo svoje življenje, ne v strahu, temveč v dostojanstvu. Skladno s takim prepričanjem je opozarjal na nevarne trende, ki spreminjajo Evropo v varnostne in strogo nadzorovane leviátane, ki postopoma opuščajo svojo humanistično dediščino.
V tem pogledu je postavil na prvo mesto dva »tekoča« izziva 21. stoletja: prvič, (za)varovanje demokratično zamišljene Evrope s posebnim ozirom na njene humanistične vrednote; in drugič, nasprotovanje pohodu »kulturne revščine« v preobleki sociološko distopičnega neoliberalizma, ki spreminja državljane v potrošnike ali na primer univerze v tržno in profitno usmerjene korporacije, ki jih upravlja tehnokratska elita.
Ob tem se je zavedal, da soočanje z omenjenima izzivoma ni enostavna naloga, vendar je to edina alternativa prevladi nasilnega političnega in ekonomskega ekstremizma. Ne nazadnje tudi uporu proti norosti, ki jo sicer, če spomnimo na Friedricha Nietzscheja v Onkraj dobrega in zla, redko srečamo med posamezniki, praviloma pa v skupinah, strankah, ljudstvih in različnih obdobjih.
V knjigi Tekoče zlo sta Donskis in Bauman ponazorila današnje družbeno stanje z minskim poljem, na katerem ni mogoče zanesljivo napovedati, kdaj in kje nas čaka družbena katastrofa. Na enem od njegovih predavanj v Bologni je Donskis citiral misel nemškega filozofa in sociologa Maxa Horkheimerja, ki se je v svojem času prav tako zavedal, da se stvari ne obračajo dobro, vendar ne kaže nikoli in dokončno obupati nad tem, da se lahko te obrnejo v pravo smer.
