Tiskane izdaje
Walt Whitman je nekoč zapisal, da so Američani najbolj pesniški narod na svetu. V Travnih bilkah je ustvaril slavospev inženirjem novega sveta, zvezdogledom, Abrahamu Lincolnu, demokraciji in utopiji ameriškega sna.
Ko beremo Sanjske pesmi Johna Berrymana, dobimo občutek, kot bi se Whitman po sto letih reinkarniral in bi moral priznati svojo zmoto. Znašel se je v morastih sanjah Amerike, ki se zapleta v brezvezne vojne in jo prežemata populistična politika ter prazno gnanje za dobičkom, njen privid osebne svobode pa je spodbujen z antidepresivi.
Amerika, ki se razodeva Berrymanu, je dolgočasna in brezupna. Življenje, prijatelji, je dolgočasno […] / […] Ljudje me dolgočasijo, / literatura me dolgočasi, posebej visoka literatura, je zapisal v štirinajsti izmed 385 Sanjskih pesmi, ki so izšle v izvirniku leta 1969.
Pripadal je prvi generaciji, ki si je drznila odkrito pisati o popolni deziluziji nad ameriškim snom in je svojim osebnim problemom dala prednost pred zlagano demokratično propagando in umetniškimi vizijami predhodnikov, celo pred revolucionarnim angažmajem protikulturnega boja.
Konfesionalne pesnike, ki so jim poleg Berrymana pripadali še Anne Sexton, Sylvia Plath in Robert Lowell, so obsedale predvsem osebna neuravnovešenost, depresivnost, psihotičnost, shizofrenost in samomorilnost. Kar trije izmed teh pesnikov so končali življenjsko pot s samomorom. Berryman je 7. januarja 1972 skočil z mostu Washington Avenue v Minneapolisu.
Vse življenje ga je preganjal spomin, da se je oče po finančnem bankrotu ustrelil pred njegovimi očmi. Poezijo je pojmoval kot ustvarjanje fantastičnih psihoterapevtskih dnevniških zapisov, v katerih je poskušal brez zadržkov obračunati z vsem, kar ga je morilo. O očetovi smrti si je dovolil pisati brez vsakega spoštovanja: pljuvam na ta grozni grob bankirja, / ki si je ob zori na Floridi prestrelil srce. Podobno brezobziren je bil do drugih arhetipskih očetovskih likov ameriškega sna.
Predsednika Dwighta Eisenhowerja je videl kot prazen širok nasmešek, ki ni nikoli izgubil volilnega glasu. Zlagana mitologija junaških očetov ni privedla do drugega kot do vojne, v kateri sovražnik ni bil naš sovražnik / ampak njihov, kdorkoli že so, beremo v paranoični pesmi o Vietnamu. In ko je pesnik preusmeril pogled od zunanje politike k notranji, so njegovi verzi zveneli kot blodnje zlomljenega človeka, ki ga je očetovski sistem skušal ukrotiti brez otipljivega povoda. Osorni policaj me je opazoval spečega / kot žuželka […] zakaj je naokrog videti toliko policajev.
Berryman kljub uspešni karieri univerzitetnega profesorja ni našel sreče v zasebnem življenju. Ena izmed najboljših pesmi zbirke pripoveduje o študentki, ki se je obupana razjokala v njegovem kabinetu, le da avtor na koncu pesmi skrušeno prizna, da je ta študentka on sam. Brez pravih odgovorov ga je pustilo tudi intenzivno ukvarjanje s Freudovo psihoanalizo.
Vse globlje je zabredel v alkoholizem in se večkrat zaman skušal ozdraviti, zato kar nekaj pesmi predstavlja bodisi apologijo pijančevanja bodisi obračunavanje s krivdo zaradi tega početja. Prav nezmožnost premagati alkoholizem je najbrž glavni razlog za pesnikov tragični konec.
Morda je glavna odlika zbirke ta, da je v njej Berryman skušal dati svojemu razočaranju splošno veljavo. Sanjske pesmi so hotele postati nova Pesem o sebi, zato je povsem resno zapisal: Jezen sem na boga, ki je uničil to generacijo.
Čeprav so osebni problemi nazadnje prignali Berrymana do samomora, teh pesmi vseeno ne gre brati zgolj kot izpovedi obupanca, ampak kot sredstvo, ki mu je omogočilo, da je našel ustvarjalno svobodo in kljub vsemu malo dlje zdržal na tem svetu.
