Tiskane izdaje
Prve izdaje/druge misli – tako so pri ameriškem centru Pen prejšnji mesec naslovili dražbo v newyorški dražbeni hiši Christie's, na kateri so zbirali sredstva za svoje delovanje. Na prodaj so bile komentirane prve izdaje petinsedemdesetih ameriških avtorjev. Med njimi je bil tudi Philip Roth s Portnoyevo tožbo.
Pisatelji so svoje prve izdaje opremili s komentarji. Nekateri so priložili kako staro pismo založnikom, risbo; najvišjo ceno so iztržili za Rothovo Ameriško pastoralo, okroglih osemdeset tisoč dolarjev, Underworld Dona DeLilla (57.000 dolarjev), na tretjem mestu je pristala Rothova Portnoyeva tožba.
Roth, ki je predlanskim, ob svoji osemdesetletnici, oznanil, da ne bo napisal nič več, da noče več niti brati niti govoriti o pisanju, lani pa je zagotovil, da od leta 2009 ni napisal niti vrstice, češ da je bilo od leta 1959 naprej pisateljevanje njegova peklenska služba in je pisal vsak dan, od devetih do petih, vse dni v tednu, je poskrbel za posebno presenečenje: za prilogo T časnika New York Times je napisal kratko spominsko razglednico, v kateri se je po petinštiridesetih letih lotil enega od svojih največjih in najbolj znanih romanov, Portnoyeve tožbe.
Pretresen, nepremišljen, zadovoljen
Kako se začne evropska literatura? Z Ahilovo možato jezo v IIiadi, s »srdom pogubnim«, »silo gorja«, »burjo prepira«, »spopadom«, pravi Roth, ko opisuje Portnoya kot polnega tako besa kot poželenja, svojo knjigo pa kot poskus odrešitve (od tradicionalnih pristopov k pripovedovanju zgodb), a tudi kot nadomestek terapije in maščevanje staršem.
Ni se izšlo po pričakovanjih, zato svoj spominski zapis začenja s svojo tožbo: »Ob branju Portnoyeve tožbe petinštirideset let po izidu sem pretresen in zadovoljen: pretresen, da sem lahko bil tako nepremišljen, zadovoljen, da sem bil tako nepremišljen. Vsekakor med pisanjem nisem razumel, da se od takrat naprej ne bom mogel znebiti psihoanalitičnega pacienta, ki sem ga poimenoval Alexander Portnoy, in tega, da bo njegova identiteta v očeh mnogih bralcev skoraj postala moja in bodo temu nehote prilagojeni tudi moji odnosi z znanimi in neznanimi ljudmi.«
Portnoyeva tožba je četrta od njegovih enaintridesetih knjig, izšla je po »spodobnih« prvih treh knjigah, v njej pa si je Roth privoščil zgodbo izpisati kot dolg monolog, ki se zanaša na freudovsko pravilo, da ni nič iz posameznikove preteklosti preveč nepomembno ali vulgarno, pošastno ali veličastno, da ne bi bilo vredno omembe med seanso. Portnoyeva pripoved je torej prvoosebna: v obliki prostega toka zavesti poskuša dr. Spielvoglu – in sebi – odkriti čim več potlačenih detajlov, ki bi lahko bili posredni ali neposredni krivci njegove neprenehne nevrotičnosti.
Pri tem se seveda razkrije njegov specifični odnos do staršev, saj je obenem vse svoje odraslo življenje žrtev njihovih prepovedi in hkrati njihov ljubljenec, češ: »Ljubi bog, Jud, ki ima še žive starše, je petnajstleten deček in bo ostal petnajstleten deček, dokler ne umrejo!« (navedeno po slovenskem prevodu Borisa Jukića, Mladinska knjiga 1986)
Najbolj obscena knjiga
Portnoy, ujet v večno krivdo, razpet med poslušnostjo materi, poštenjem v smislu judovske tradicije in željo po osebni svobodi, se upira normam, posredovanim prek religiozne prakse in staršev, in svojega psihoanalitika sprašuje: »Doktor, česa naj se osvobodim, povejte mi, sovraštva ... ali ljubezni?« Roth dodaja, da umazana agresivnost satiričnosti, portretiranje, ki meji na karikaturnost, in apetit komičnega po nenavadnem vsekakor niso bili po okusu vsakogar.
Na prodajo knjige to ni vplivalo: kljub temu da so knjigo v reviji New Yorker označili kot »eno izmed najbolj umazanih knjig, kar jih je kdaj izšlo«, Nixonov vodja kabineta H. R. Haldeman jo je opisal predsedniku kot »najbolj obsceno in pornografsko knjigo vseh časov«, in je nekateri knjigarnarji niso hoteli postaviti v izložbe, knjižničarji pa ne na svoje police, je čez noč postala prodajna uspešnica.
Avtor, o katerem je Jonathan Franzen pred časom pripomnil, da je bil neznansko pogumen, saj je »metodično užalil vsakogar in se razgalil tako, kot še nihče prej«, je s to knjigo zaslovel in obogatel, že prvi mesec po izidu je šlo med bralce 350.000 izvodov. Roth je starša posvaril, da jima utegne knjiga prinesti težave, in ju je tik pred izidom pregovoril, da odideta na križarjenje.
Ni pomagalo: mati je sicer padla v veličasten jok, oče pa je knjige prodajal sopotnikom na ladji in jih podpisoval s Hermann Roth, oče Philipa Rotha. Pisatelj, ki je o sebi nekoč povedal: »Čista igrivost in smrtna resnost sta moji najbližji prijateljici«, po petinštiridesetih letih sklepa pogled na Portnoyevo tožbo z ugotovitvijo, da se je zdaj slavni roman postaral, in želi Alexandru Portnoyu le eno – R. I. P., počivaj v miru. Kaj hujšega! Takoj so se vsuli komentarji, da se Roth zelo moti.
O Rothovi literarni teži oziroma vpisanosti v ameriški literarni kanon govori dejstvo, da je – po Eudori Welty in Saulu Bellowu – šele tretji ameriški pisatelj, ki so ga še za življenja uvrstili v elitno knjižno zbirko Library of America. Tudi z nagradami Roth ni ravno na tesnem: že s prvencem Zbogom, Columbus, ki ga je Saul Bellow označil kot »prvo knjigo, vendar ne knjigo začetnika«, si je pri šestindvajsetih prislužil ameriško nacionalno nagrado za književnost, kasneje jo je dobil še enkrat, dvakrat so mu podelili nacionalno nagrado literarnih kritikov, trikrat PEN/Faulknerjevo nagrado, za roman Ameriška pastorala so mu namenili Pulitzerjevo nagrado, sledila je medalja za leposlovje, najvišje priznanje Ameriške akademije za umetnost in literaturo, po nagrade je moral tudi onkraj meja Združenih držav, bil je četrti dobitnik prestižne nagrade man booker international, prejel je nagrado asturijskega princa, odlikovan je bil tudi z najvišjim francoskim civilnim odlikovanjem, redom legije časti. Nobelova nagrada se mu je doslej, kljub pogostim napovedim, vedno izmaknila.
