Tiskane izdaje
Ne zgodi se prav pogosto, da bi se kakšen Slovenec humanistične usmeritve uveljavil na kateri od francoskih univerz ali inštitutov. To je uspelo Antonii Bernard (1942–2010) iz Lovrenca na Pohorju, ki je odšla v Pariz za varuško, a se je tako hitro naučila francoščine, da se je lahko vpisala na Sorbono in končala študij francoščine in ruščine.
Z odliko je končala rigorozni državni izpit za profesorico ruščine, ki jo je predavala na elitnem pariškem liceju Henri IV., pozneje pa je postala predstojnica oddelka za srednjo in vzhodno Evropo na Nacionalnem inštitutu za vzhodne jezike in kulture.
Ukvarjala se je z zgodovino slovenske in slovanske literature (doktorirala je iz Kopitarja), predvsem pa tudi prevajala v francoščino: štiri knjige Borisa Pahorja, Kajuha in Balantiča, Edvarda Kovača pa Jančarjev roman Katarina, pav in jezuit.
Jančar v uvodu h knjigi navaja odlomek iz njenega pisma, ki tudi kaže njen značaj: »Katarino sem prevedla iz golega veselja, pa naj zveni še tako zmešano. Ali morda malo tudi zaradi nespečnosti, ki jo tako lepo opisuješ pri Simonu Lovrencu.«
Slovarček osirotelih besed (izdala ga je Občina Lovrenc na Pohorju, 2014) je zbirka krajših zapisov o starih narečnih in vse manj uporabljanih besedah, katerih pomen se izgublja in so zato »osirotele«, so sirote, »ki jih nihče več noče slišati, ker so postale gluhe in ubožne kot stare pozabljene babice v kakšnem kotu nove hiše«.
Na blag način kritizira tak odnos do starih besed in napoveduje, da bodo »morda pozneje prišli jezikoslovci, etnologi, zbiratelji in še ne vem kdo, ki se bodo zanje zanimali, kot se antikvarji za razpela in črne piskre. Poskušali jih bodo obrazložiti, na vse kraje jih bodo obračali in jih otipavali z očmi in ušesi, vendar ne bodo imeli pojma o njihovem pravem življenju; samo suh skelet bodo pregledovali in shranili.«
Zapisano s srcem
Zapisi so pisani s srcem, morda včasih celo nekoliko preveč (pisala jih je tudi med boleznijo), vendar kažejo odnos človeka, ki se je uveljavil v svetu, do slovenskega jezika in Slovenije sploh. Sama pomena besed ni razlagala, marveč sta to storila urednika Franc in Antonija Verovnik, ki sta pripravila tudi pregled dela in življenja Povhove Tončke, kakor se je pri njih reklo po domače.
Osirotela beseda v zapisu ni postavljena samo v kontekst, v katerem se je uporabljala, marveč o njej razmišlja širše, pogosto tudi s pogledom iz Pariza, ko se bolna ni mogla več vračati na Pohorje.
Rada išče večpomenskost določene besede (recimo hiša kot zgradba in hiša kot najpomembnejši bivalni prostor v notranjosti, razpotje kot križišče poti in razpotje v življenju, srota, siromak v fizičnem in psihičnem pomenu ...). Kot poliglotka, govorila je okrog deset jezikov, je slovenščino »čutila«. Slovarček osirotelih besed, čeprav skromen, bi bil vreden posnemanja še kje.
