Zgodba svetega, ki trči ob svetno

Krščanstvo na Slovenskem v luči virov Metoda Benedika­ (­Celjska Mohorjeva družba,­ 2016) je obsežno delo, ki ima namen,­ je v uvodu zapisal­ Aleš Maver,­ pokazati, kako so zgodovina­ krščanstva, politična­ in kulturna­ zgodovina »zlite­ skoraj brez šiva in tako rekoč­ do praga našega časa«. Cerkveni­ zgodovinar Metod Benedik se je lotil problema sistematično,­ s številnimi dokumenti in mnenji sodobnikov­ časa in dogodkov, ki jih je kontekstualiziral in postavljal v zgodovinski okvir.

Janez Markeš

Čeprav hoče biti knjiga po formi objektivna, ne skriva ambicije pripeljati v ta okvir narod in nacionalno vprašanje, celo cerkveno družbeno ideologijo in razmerje do drugih ideologij, ki so se spoprijele na ozemlju Slovenije in osvajale slovenske ljudi. Knjiga uveljavlja tezo, da je zgodovina slovenstva pogojena in povezana s krščanstvom in glede zadnjih dveh stoletij skuša pojasniti, kako je katoliška dediščina bistveno vplivala na dogajanja in opredeljevanja med zadnjo ­svetovno vojno.

Za širši kontekst tega premišljevanja iz konkretnega prostora je avtor privzel nekaj aksiomov, ki zadevajo Katoliško Cerkev kot tako. Prvi je, da je Cerkev v zgodovini treba razumeti kot zgodovino odrešenja in kot udejstvovanje Logosa v svetu, k temu pa spadajo vzponi in padci ter nihanje te institucije. Drugi aksiom je, da je Cerkev ustanova božjega izvora, in četudi se na njej nabira prah stoletij in se v njej vedno znova izpričuje človeška krhkost, to dejstvo ostane veljavno. Iz tega aksioma sledi tretji, namreč, da je Cerkev vedno potrebna prenove (Ecclesia semper reformanda), kar pomeni, da kulturne in socialne okoliščine lahko vzbujajo civilizacijska razhajanja, ne spreminjajo pa ultimativnega temeljnega oziroma izhodiščnega dejstva, da je Cerkev v izhodišču dobra in kot taka večna, v prigodnih razmerah nemara mestoma grešna, vendar se v perspektivi časa postavi na »prav« in se vrne h koreninam.

Krščanstvo v zgodnji dobi

Krščanstvo se je na slovenska tla, pravi, sidralo že v antični dobi. To je pogojevala geostrategija rimskega imperija in tako so se utrdile trgovske poti prek mest Poetovio, Celeia in Emona, današnjih Ptuja, Celja in Ljubljane. Za obdobje od 6. do 9. stoletja o krščanskih skupnostih ne vemo veliko, konkretno se lahko začnemo pogovarjati z nastopom misijonarskih bratov Cirila in Metoda. Avtor pred njima predstavi škofa Mohorja, popisanega v znamenitem Stiškem rokopisu. Avtor osvetli vlogo mesta Oglej pri presajanju krščanske vere v naš prostor, pa tudi zgodbo sv. Marka (Benetke) in oglejskih mučencev Kancija, Kancijana in Kancijanile, ki so jih oblasti umorile v Škocjanu ob Soči.

Z milanskim ediktom leta 313 je krščanstvo postalo druga in drugačna, ne le verska, temveč tudi politična kategorija. Zato, in ker je začel in končno propadel rimski imperij, avtor sledi zgodbi v drugo pokristjanjevanje Slovencev. Preplete se s postavitvijo srednjeveške Evrope in definira oporišča, ki so risala nove okvire: benediktinci na Monte Cassinu pri Rimu, njihova misijonska dejavnost iz Salzburga,­ ki seže med Karantance ­(sv. ­Rupert).

Delovanje Cirila in Metoda v Spodnji Panoniji. Tam najdemo za knjigo pomemben ekskurz o uporih v drugi polovici 8. stoletja. V njem se avtor postavi proti komunistični interpretaciji Prešernovega Krsta pri Savici in proti interpretacijam v »socialističnih šolskih učbenikih«. Tu so že sledi teze pod površjem knjige in jo lahko preizkusimo proti koncu dela, ko avtor odpre karte s predstavitvijo dilem sodobne Cerkve po drugi svetovni vojni. V tem kontekstu je namreč mogoče videti intenco knjige za celotno obdobje obravnavane za narod relevantne zgodovine.

Sledijo tehnično naravnani opisi obdobij in organizacije Cerkve na področju Slovenije. To, kako so se organizirale pokrajine, kako arhidiakonati in od kod in kam so potekale organizacijske povezave. Opis samostanskega življenja je zanimiv zato, ker izpostavi nabor redov (cistercijani, kartuzijani ...), ki so precej vplivali na izobraževanje in kulturo v tem okolju. Obdelano je obdobje turških vpadov, podana je tudi strnjena časovna ­preglednica.

Od reformacije do revolucije

Reformacijo in protireformacijo avtor obravnava v zvezani pripovedi. Osrednjo osebnost slovenske reformacije Primoža Trubarja in dileme okrog njega kvalificira v ekskurzu, v katerem opredeli smoter Trubarjevega življenja. Besedo da Ivanu Cankarju, ta pa je zapisal, kako so različne struje privatizirale Trubarja: eni so ga privzeli za antiklerikalnega junaka, drugi, »ki so nekdaj slišali o reformaciji na Slovenskem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edinole sovražiti«. Benedik meni, da je v Trubarju treba videti predvsem moža globoke vere, njegova dejanja pa v tej in ne v politični luči.

Avtor nato nadrobno opiše protireformacijo in katoliško obnovo na Slovenskem, poda precej virov in se drži objektivnosti in razdalje do povedanega. Z vpeljavo Janka Kosa v interpretacijo vzrokov za neuspeh protestantizma ta razdalja ponikne in v ospredje pride teza, da je bila protireformacija za razvoj Slovencev boljša kakor reformacija, kar v kombinaciji z avtorjevim poprejšnjim obravnavanjem Trubarja in njegovih motivov da pridih tiste subjektivnosti, ki na koncu postane rdeča nit knjige.

Na splošno ta nota v nadaljevanju knjige pa vse do njenega konca postaja čedalje izrazitejša. Nastopijo ideološke teme, od jožefinskih reform, ki so pospremile slovenski prostor v novo dobo, do kulturnega boja. Pred tem, seveda, se je v Ljubljani razmahnila živahna katoliška obnova, Ljubljana se je proti koncu 17. stoletja prebudila iz polstoletne zaspanosti, in avtor to položi v iniciativo Janeza Ludvika Schönlebna. V Ljubljani je bilo tedaj veliko znamenitih osebnosti, v Avstriji so se razmahnili samostani, vse od ene znamenitih opredelitev Avstrije v 18. stoletju: Öster­reich – Klösterreich. Vzpostavljena je bila oblika verskega poučevanja in seveda tudi svetnega in v čas po jožefinskih pretresih vstopi lik ­Antona Martina Slomška.

Avtor ima do njega izrazito in brezrezervno pozitiven odnos, ki v istem poglavju postavi tudi ­Matijo Majarja Ziljskega in njegovo Zedinjeno Slovenijo. Versko in narodno se prepleteta tudi v knjigi, v ospredju je poudarek Majerjeve strategije do slovenske narodnosti in do jezika ter Slomškove strategije proti ateizmu, razširjajoči se neveri, proti pošasti socializma, ki da je »izrodek uživanja željnega, kot je njegov dvojček surovi komunizem otrok delomrznega človeškega razreda«. Tretje veliko zlo, ki ga je treba preprečiti, je revolucija.

Novo obdobje, ki se ni začelo

Rast Cerkve na Slovenskem v naš čas je poglavje, v katerem se vera prelije v politiko in utrip Slovenske Cerkve, ki se klerikalizira. Ni le v knjigi dobro zajet, temveč se zdi, da sama knjiga tudi zase prevzame to noto. Njej so prilagojeni pričevanja in dokumenti, o Gosarju in verskih dilemah v socialnih zadevah solidarizma ni mogoče prebrati ničesar, veliko pa o temah, ki so v drugi svetovni vojni vodile v bratomorni razkol v imenu vere.

Vzpostavitev arbitrarnega razmerja med zastavo vere in komunističnim ateizmom je torej logična, prav tako nasprotstva med krščansko vernostjo in totalitarizmom. Knjiga se konča z novim izhodiščem 2. vatikanskega koncila, po katerem se je za Cerkev na Slovenskem začelo novo obdobje. Nič ni mogoče prebrati o tem, kako se v luči sodobnih izkušenj in spoznanj prav to v resnici ni začelo.