Dobrica Ćosić je malo z oblastjo, malo pa proti njej

Čosić je vedno imel udoben položaj disidenta, ki se je krčevito držal, pravi srbski pisatelj Nenad Prokić.
Objavljeno
21. julij 2011 08.55
Posodobljeno
21. julij 2011 09.02
Z. R.
Z. R.

Koliko je kontroverzni, a zelo vplivni srbski pisatelj Dobrica Ćosić, eden od avtorjev memoranduma SANU in pozneje za kratek čas tudi predsednik države, bran danes, ali mu je aktivno sodelovanje v politiki škodilo kot pisatelju, ali ima vpliv tudi na današnjo oblast, koliko njegova stališča glede narodov nekdanje Jugoslavije vplivajo na politiko Srbije do sosednjih narodov, ga upravičeno imenujejo oče naroda … je le nekaj vprašanj, ki jih je Omar Karabeg na Radiu Svobodna Evropa postavil srbskima pisateljema Vidosavu Stevanoviću in Nenadu Prokiću.

Prvi, pred dvajsetimi leti založnik Ćosićevih romanov in zbranih del, pravi, da je takrat res bil zelo bran, zdaj pa so se naklade knjig v Srbiji zelo zmanjšale in Ćosić je izgubil velik del bralcev. Prokić dodaja, da Ćosić romanov ni pisal zato, da bi bil veliki književnik, bralci pa jih niso brali zato, da bi brali dobro literaturo, in prepričan je, da vrednost njegove literature nikoli ni bila enaka vlogi, ki si jo je pripisoval sam ali so mu jo drugi.

Še vedno pa podpira del srbske politike, kot je v času Koštunice, in to z istimi idejami kot v času Miloševićeve politike. Njegov končni cilj je vedno bila oblast, dodaja Stevanović, in do nje se je tudi dokopal, dokler ga ni ponižujoče odstranil Milošević.

Vedno je imel udoben položaj disidenta, ki se je krčevito držal, pravi Prokić, a nikoli ni bil pridržan, zaslišan, nikoli v emigraciji, pisal pa je lahko, kar je hotel. Rad bi bil takšen disident, ki toliko zasluži in mirno živi. V zadnjem času precej kritizira sedanje politike in s tem dvori prihodnjim. V času Miloševića je rekel, da se o živih predsednikih ne govori, razmišlja Stevanović in dodaja, da govori samo o tistih, ki so propadli, izginili, končali svojo politično kariero, seveda vse v pričakovanju, da jih bo preživel.

Nikoli ni imel poguma, kakršnega je imel Milovan Đilas, ampak je vedno vedel, kako daleč sme z izzivanjem majhnih partijskih pisunov, da udarijo po njem, dodaja Prokić. Da k njemu prihajajo po nasvete tudi sedanji politiki, o čemer piše v svojih dnevnikih, si najverjetneje izmišlja, vendar si želi, da prihajajo ljudje k njemu, saj tako utrjuje svoj položaj – zmeraj z oblastjo in zmeraj malo proti njej.

Kot pisatelj nima posebnega vpliva in prve generacije objektivnih kritikov, ki se zares ukvarjajo z literaturo, in ne ideologijo ali spletkarjenjem, ga bodo hitro postavile na pravo mesto. Tudi resnega literarnega naslednika nima, razen nekaj slabih pisateljev, ki se zbirajo okrog narodnjaških pesnikov in književnikov.