Tiskane izdaje
Dušan Čater (1968) predstavlja tisto plat slovenske literature, ki se osredotoča na zgodbe našega vsakdana. Je avtor petih romanov in dveh kratkoproznih del. Za zadnje, zbirko Džehenem (Študentska založba, 2010), je bil prejšnji teden nagrajen z nagrado fabula. Beseda Džehenem je turcizem, ki pomeni pekel. Seveda je v naslovu Čatrove knjige z določenim razlogom.
Pri nastanku knjige Džehenem ima določeno vlogo Sarajevo, kjer ste preživeli tri mesece, da bi pisali, a v tem času ni nastalo nič. Kaj od Sarajeva je vseeno ostalo v knjigi, razen naslova? Kaj ste pravzaprav počeli v Sarajevu?
V Sarajevo sem šel pisat roman o Bosancu v Sloveniji. Tam sem ostal skoraj tri mesece, a razen naslova in nekaj vtisov nisem domov prinesel nič. Lahko bi rekel, da je šlo bolj za 'terensko' delo, pri čemer je veliko vlogo odigral kafič, imenovan Džehenem, ki se je izkazal za več kot pravo mesto za nabiranje vtisov, poslušanje zgodb in sproščanje ob že pregovorni bosanski duhovitosti, ki po treh mesecih kar nekako zbledi in se sprevrže v žalosten vsakdan.
Menite, da je vaša zbirka eden od pozitivnih odvodov Čefurjev raus! ? Koliko sta po vašem mnenju knjigi v sorodu?
Dejansko je tako naneslo, da sem, ko sem se vrnil domov, imel priložnost brati Vojnovićev roman še v tipkopisu. Bil sem navdušen nad prebranim, hkrati pa sem se zavedal, da ne glede na to, koliko časa sem preživel v BiH, ne morem napisati tako avtentične zgodbe, saj vendarle ne prihajam iz tistega okolja. Tako je iz nekih nastavkov, ki so se v poznih urah spletli v Džehenemu, nastala kratka zgodba, ki sem jo uporabil tudi v zbirki. Če je to pozitivni odvod Čefurjev, je odgovor pritrdilen.
Je biti tujec univerzalna pozicija, povsod enako težka, ali je biti tujec v Sloveniji še bolj zaostreno stanje? Zakaj pravzaprav slovenska literatura zadnje čase tako vneto odkriva in obravnava tujce v Sloveniji?
Lahko bi rekel, da je biti tujec univerzalna pozicija, menim, da pri nas ni nič drugače. Moj namen ni bil Slovenijo prikazati kot pekel … Bolj mi je šlo za to, da bi govoril o stiku različnih kultur, četudi o stiku ruralnega in urbanega, ali pa o srečanju vesoljcev z Zemljani, če malo banaliziram.
Ali vaše junake iz knjige Džehenem bolj označuje to, da so tujci, ali to, da prihajajo iz postkomunističnih držav?
Da junaki ali pač nosilci posameznih zgodb v Džehenemu prihajajo iz postkomunističnih dežel, je čisto naključje. Na to sem postal pozoren šele, ko sem prebral spremno besedo k svoji zbirki. Bolj jih označuje to, da so tujci.
Se vam zdi, da vas Džehenem uvršča med tako imenovane angažirane pisatelje?
Ne razumem pojma 'tako imenovani angažiran pisatelj'. Menim, da je vsako pisanje angažirano početje, če je pisano z namenom, da se delo objavi, jasno. Če avtor s svojim delom ne bi hotel česa sporočiti občestvu, bi svoje delo verjetno držal v predalu nočne omarice in se pred spanjem naslajal nad svojim veleumom.
Ali še vedno velja, da živite, tako kot pišete, in pišete, tako kot živite, kot so zapisali v nekem intervjuju z vami pred desetimi leti? Ali bi lahko rekli – moja literatura, to sem jaz?
Seveda lahko rečem 'Moja literatura, to sem jaz!', tega mi nihče ne more preprečiti (malo heca). Dejansko je tako, da ljudje rastemo, odraščamo, se spreminjamo, spreminjajo se naši pogledi, naša mnenja, odnosi … Zdaj ne bi demantiral izjave izpred desetih let, ker sem takrat res bolj ali manj trdno stal za tistim, kar sem rekel. To bi lahko rekel tudi danes, ampak je drugačen že sam odnos do življenja in posledično tudi do pisanja. In obratno. Človek se z leti malce umiri, spravi sam s sabo in s svetom okoli sebe, kar se mora poznati tudi pri njegovem delu.
Se vam zdi, da ste bolj doma v romanu ali v kratki zgodbi? Večina vašega opusa je romaneskna, svojo najpomembnejšo nagrado do zdaj pa ste vendarle dobili za kratkoprozno knjigo, ki ni povsem kratkoprozna, saj nekatere zgodbe, še bolj pa njihovo povezovanje, že vodijo k preraščanju tega okvira. Kako razmišljate o posameznih literarnih zvrsteh, v katerih ustvarjate?
Moj sestop med tiste, ki imajo v knjigarnah svoje knjige, so zakrivile kratke zgodbe. Ne vem, morda v tistih burnih letih pač ni bilo časa za kakšno daljše delo, ki zahteva več sedenja, koncentracije, dela in volje nasploh. Ko sem zgodbe zbral v zbirko, sem jih nekako povezal, tako da so se navezovale druga na drugo, in še danes nosi moja prva zbirka Flash Royal oznako roman. Podoben pristop sem izbral tudi pri Džehenemu, saj se tudi v tej zbirki konec neke zgodbe pojavi šele v naslednji zgodbi. Po pravici povedano, ne vem, kaj me pelje v to smer … Bo kar držalo, da sem bolj za romane kot za kratko prozo.
Je prišla nagrada fabula prezgodaj, prepozno ali ravno ob pravem času?
Nikoli ni prezgodaj in nikoli ni prepozno. Vedno je pravi čas. Upam samo, da ta nagrada ni zadnja, da bo še čas za kakšno, ker je občutek fenomenalen (smeh).
Koliko je Džehenem priljubljen pri bralcih? Je prodajna uspešnica?
Pravi naslov za odgovor bo morda založba, ki je knjigo izdala. Sam v prodajo nimam ravno vpogleda, sem pa prepričan, da bi mi ljudje iz založbe to omogočili, če bi pokazal zanimanje. Vem, da je zelo izposojena po knjižnicah, kar namiguje na to, da je čtivo vendarle priljubljeno pri bralcih, kar me zadovoljuje.
Kakšno je življenje na svobodi? Je svobodnjaški kruh trd? S čim se še ukvarjate razen s pisateljevanjem, kaj vse počnete za preživetje?
Vsekakor moram delati več kot sem včasih, ko sem bil še urednik na eni od ljubljanskih založb. Prednost vsega tega je, da mi ni treba vstajati ob sedmih zjutraj in se v jutranjem vrvežu prebiti do pisarne. Moram pa zato marsikatero noč presedeti za računalnikom in loviti 'dedlajne'. Uredniki so pač neusmiljeni (smeh). Poleg pisanja literature se ukvarjam tudi s prevajanjem, z novinarskim delom, uredniškim delom, scenaristiko …
Kaj menite o štipendijah iz knjižničnega nadomestila, o katerih se je pred kratkim razvnela huda polemika?
Kar dolgo je trajalo, da smo si avtorji izborili denar od knjižničnega nadomestila, ki je dejansko naš. Da se del tega denarja porabi za štipendije, je pravično, samoumevno in dobrodošlo. Društvo pisateljev je s pomočjo vseh avtorjev pripravilo neki točkovnik, ki naj bi bil pravičen do vseh in pokril čim več spektrov ustvarjanja. Svoje predloge lahko poda vsak in o teh predlogih se potem debatira na enem od sestankov DSP. Je pa povsem jasno, da se bo vedno našel kdo, ki bo trdil, da se mu je zgodila krivica, da so za vsem tem interesi posameznikov, da je vse navadna kuhinja. Umetniško ustvarjanje je pač narcisoidno delo in večina ustvarjalcev je prepričana v genialnost svojega početja. Največkrat zmotno. Verjetno je tudi z nagradami tako. Če je ne dobiš, je to navadna kuhinja, spletkarstvo in ne vem kaj še vse in bi bilo to najbolje ukiniti. Folklora pač.
Bi pisateljski poklic zdaj, ko ste človek v resnih letih, zamenjali za kak drug, bolj dobičkonosen poklic?
Seveda, takoj. Bil bi pevec v rokenrol bendu.
Kaj nam obeta ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva? Bo treba na barikade?
Nič pametnega ne vidim v tem. Tudi flancanju o prihranku denarja ne nasedam. Čudi me, da tisti državni veljaki, samooklicani osamosvojitelji države, tako ponosno prepevajo himno, poveličujejo pomen kulture in jezika za obstoj našega naroda, imajo pa do tega povsem mačehovski odnos. To je navadno sprenevedanje. Neoliberalizem in kultura nikoli nista in ne bosta šla skupaj.
Načrti za prihodnje?
Kuj železo, dokler je vroče (smeh).
*
Iz kritik nagrajene zbirke
Gabriela Babnik, Književni listi
Zbirko kratkih zgodb oziroma novel Dušana Čatra Džehenem lahko razumemo bodisi kot evokacijo na znamenito Jarmuschevo filmsko klasiko (Noč na zemlji, 1991) bodisi kot variacijo na tako zelo opevane Čefurje raus!, le da je Čatrov »roman« (samo pogojno rečeno) manj radikalen, čeprav zaobjame širok jezikovni spekter tako bosanščine kot slovenščine, in manj filmski, čeprav jedro skoraj vsake zgodbe predstavljajo dialogi in se posamezne zgodbe razrešijo šele v naslednji in se tako odbijejo od neke druge usode – še vedno pa je to besedilo, osredotočeno na tematiko tujstva, tujcev v Sloveniji.
Tina Vrščaj, Pogledi Čatra bi lahko oklicali za literarnega bobnarja, saj ima sijajen občutek za ritem pripovedovanja. Precejšnji del ritma soustvarja sporazumevanje med junaki. Avtor si znotraj navednic v duhu trendov privošči odmike od standardnega knjižnega jezika, a ti niso sami sebi namen. Bogatijo dogajanje in prispevajo k tistim občutjem, ki jih spodbuja vsebina: domačnosti, tujosti, ironiji.
Matej Bogataj, Literatura Džehenem, ki kot da hoče po sartrovsko namigniti, da so pekel drugi, ljudje, je verjetno najbolje – tudi najbolj – izpisana Čatrova proza. Zdi se, da so drastičnosti odpadle, kolikor niso del širše družbene patologije, tudi zasuki so nekako tipični za nacionalni značaj, avtodestruktivnost, temeljna zavrtost in zagamanost, vsi ti elementi lepo ležejo v neko širšo sliko.
