Jenkova nagrada Kristini Hočevar

Kristina Hočevar je prejemnica nagrade, ki jo v Društvu slovenskih pisateljev podelijo avtorju najboljše pesniške zbirke iz zadnjih dveh let.
Objavljeno
17. oktober 2013 19.42
 Janja Ferenc, kultura
Janja Ferenc, kultura

»Poezija je način bivanja. V resnici je moj dialog z eno in isto osebo, tudi kjer to ni,« je o pomenu poezije in pesniškem ustvarjanju povedala letošnja Jenkova nagrajenka, pesnica Kristina Hočevar.

Jenkovo nagrado, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev (DSP) za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, je včeraj v Medani­ prejela pesnica, katere poezija povečini izhaja iz občutkov nelagodja, napetosti ali nesprejemanja nečesa. Njena pesniška knjiga Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda­ petčlanske žirije (Darja Pavlič, Marko Goljat, Irena Novak Popov, Janez Ramoveš in Veno Taufer) ni osupnila samo tematsko, ampak tudi na ravni sintakse, podob in zvočnih figur.

»Izolirano od konteksta, v katerem se (je) dogaja(la), mi nagrada pomeni materin ponos, ne glede na to, da ne pišem hvalnic Bogu, veselje, ker je spodbuda za mlajše oziroma še neuveljavljene ženske in lgbt poetike in javno vabilo na čaj,« je povedala Kristina ­Hočevar.

Rušenje meja

Že naslov zbirke sporoča, da nič ni tako, kot se nemara zdi, da bi moralo biti: zobje niso prosti, bleščeči in beli in rdeče ustnice se ne smehljajo ali šobijo v poljub, je zapisala komisija. Hočevarjeva se v svoji peti zbirki ne ozira na pričakovanja večine in se kritično loteva družbenih in družbenospolnih identitet, pri čemer ruši meje in predsodke.

Njeno samosvojost in umetniško svobodo je mogoče opaziti tudi pri vizualni podobi besedil, ki knjigo še dodatno odpeljejo od ustaljenih norm. Vanesa Matajc, avtorica spremnega besedila zbirke in literarna teoretičarka, izpostavlja posebno strukturo pesmi, ki v prostoru knjige odpira ambivalence in protislovja. Med drugim je zapisala, da se verzi Hočevarjeve kot »balet« koreografirajo v transformacije prostora – telesa – govora.

Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda je po mnenju avtorice širša in kompleksnejša zbirka od prejšnjih, bolj radikalna in vključuje manj sentimenta. »Je knjiga, ki si želi biti z vsako pesmijo poskus oddomačevanja od utrjenih družbenih in intimnih modelov delovanja, mentalnih in jezikovnih struktur. Znotraj tega odpira vprašanja starosti, različnih spolnih in družbenih identitet, smrti in samote. Razgrajuje smisel pesnjenja in hkrati odgovarja, da je verjetno smisel v vztrajanju. Z odporom se odziva na heteronormativen pogled, na potrošniški pogled,« je zbirko opisala Hočevarjeva.

Poezija kot učna snov

Pesnica, ki je diplomirala iz slovenistike in splošnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je za zbirko Repki prejela nagrado zlata ptica, prav tako je bila nominirana za Veronikino nagrado. Poleg prelivanja netradicionalnih stihov Kristina veliko časa preživi v učilnici. Je namreč učiteljica slovenščine na dveh šolah. Njeni verzi, ki prek intimnih mikrorazmerij razkrivajo realnost družbene zapletenosti in prepletenosti, so bili prevedeni v angleščino, poljščino, hebrejščino in madžarščino.

Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, ki nadaljuje pesničino iskrenost in izostren pogled na družbeno konfiguracijo, je bila izbrana med 150 zbirkami. Med najboljšimi, nominiranimi pesniki so bili poleg Hočevarjeve še Esad Babačić (Prihodi, odhodi), Andrej Brvar (Material), Katja Gorečan (Trpljenje mlade Hane) in Vlado Žabot (Sveta poroka).

DSP v kapitalističnih krempljih?

Glavno pokroviteljstvo Jenkove nagrade je za tri leta sprejel Nedjan Brataševec, poslovnež in lastnik podjetja, ki se ukvarja s ponatisi starih zapisov, kot so inkunabule, manuskripti in pergamenti. Brataševec je stari znanec umetniških pokroviteljstev, saj je že pred leti ustanovil umetniško ambasado Poljske v Goriških brdih, kjer vsako leto gosti evropske umetnike.

Je tudi v tesni navezi z ruskim trgom, na katerem dvajset let trži blagovno znamko »Monplaisir«, katere kupci so Vladimir Putin, Dmitrij Medvedjev in oligarhi, kot so Roman Abramovič, Vladimir Potanin in Ališer Usmanov. Brataševec, ki se primerja z meceni iz obdobja Michelangela, Leonarda da Vincija, Mozarta, Vivaldija in Bacha, je prepričan, da bi »z večjo podporo poslovnežev na slovenskem nebu zažarela še kakšna umetniška zvezda«.­ A nekateri menijo, da umetnost ne potrebuje kapitalističnega proizvajanja zvezd, temveč predvsem dobro literaturo.

Na sporočilo za javnost se je odzvala pesnica in članica DSP Barbara Korun, ki je na predsednika DSP Vena Tauferja naslovila odprto pismo, v katerem se naslanja predvsem na to, da je društvo s to potezo dobilo mnogo slabšo podobo.

Iz stanovskega društva, ki naj bi branilo neodvisnost ustvarjalcev od petičnih sponzorjev ter ohranjalo in razvijalo težko pridobljene avtorske pravice, je po njenem mnenju nastalo »gnezdo podpornikov globalizacijskega neoliberalističnega­ kapitala oziroma vrednot, ki jih ta zastopa in so v diametralnem nasprotju z vrednotami avtonomnega umetniškega polja«. Poleg tega se sprašuje o prihajajoči povezavi s Putinovo Rusijo, podložništvu in zakaj DSP podpira mentaliteto, da je umetnost le tržno blago, ki ga ustvarjajo »zvezde«.

Brataševec v svojem delovanju ne vidi problema in odgovarja z renesančno mecensko zgodbo: »Od nekdaj so meceni podpirali umetnike in jim tako dajali možnost za razvoj. Tako ni bilo sivega povprečja, saj so nadarjeni lahko pripomogli k razvoju umetnosti.«

Očiten problem tukaj je različno razumevanje umetniškega ustvarjanja, medtem ko na eni strani za nekatere to ustvarjanje ni mogoče brez denarja, je na drugi strani mnenje, da je umetnost odvisna predvsem od umetniškega duha in je umetnik zaradi kakovosti tako nagrajen z javnim plačilom. Brataševec trdi, da dostopa do odločanja, kdo dobi nagrado, nima in da komisija deluje enako, kot je pred desetimi leti.

Ostane pa še Taufer, ki ga Korunova sprašuje, kako lahko v sebi združuje tendenco do samostojne, svobodne Slovenije in podložniško uklanjanje tujim oligarhom. Taufer se na odprto pismo še ni odzval.