Raymond Queneau: Kako na novo upovedati prastaro zgodbo?

Vrhunski prevajalski dosežek, ki je v slovenščino prestavil francosko slogovno briljanco.
Objavljeno
21. januar 2013 13.40
Posodobljeno
22. januar 2013 05.00
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

V prvem poglavju romana do junaka Cidrolina pristopi dekle in ga povpraša po »kampu za kampiranje za kampiste«. Dekle se opraviči, ker je zmotilo njegovo siesto, a dejali so ji, »da so Francozi tako ustrežljivi … tako uslužni …«. Cidrolin se posmehljivo obregne ob dekle: »Da niste slučajno lahkoverni, gospodična?«

Dekle, ki ni niti slučajno lahkoverno, igro odigra do konca in Cidrolinu zabrusi, da ne misli nehati verjeti v francosko slovnico, saj je tako prijetna, čista, mična in kar je še podobnega. Zasuka se na petah in nesojenemu Francozu, ki misli le še na to, kako bi dokončal prekinjeno siesto (Cidrolinova resnična misel je, kako zaspati, da bo misel transparentna?), v zadnjem hipu pokaže »skladno mišičevje svoje zadnje plati«.

Roman Modre cvetke je poln tovrstnih absurdnih dialogov, celo govorečih živali, preklapljanj sanj in realnosti, brisanja zgodovinskega časa, toda bolj kot z vsebinsko analizo teksta in nizanja življenjskih dejstev o avtorju se je za hip smiselno pomuditi pri prevajalki Ani Barić Moder, ki je v opombi o prevodu zapisala: »Prevajanje Modrih cvetk je bil velikanski izziv, poln najrazličnejših zagat in pasti.«

Namesto Baudelaira Prešeren

Primož Vitez je o besedilu, za katero je Ana Barić Moder na 28. knjižnem sejmu dobila priznanje za mladega prevajalca, v spremni besedi zapisal, da je mlada prevajalka »iz diskretne eksplozivne jezikovne senzibilnosti napletla slovenski tekst, v katerem gledamo, kako silen je strukturni, kombinatorni in kulturni potencial slovenskega jezika«.

Ana Barić Moder v pripisu sicer navaja, da so ji poseben izziv predstavljali alternativno zapisovanje posameznih besed (avtomobilj), parodično posnemanje literarnih slogov, poigravanje z jezikovnimi registri, arhaizmi, prepletanje dejanskih in izmišljenih lokacij ter likov, mešanje pripovednih časov, predvsem pa številne medbesedilne navezave, s katerimi se Queneau poigrava v romanu, ki ga je napisal tri leta pred smrtjo in velja za enega od njegovih vrhuncev.

Prevajalka je na mesto Baudelaira, Rabelaisa, Du Bellayja, Rimbauda in Apollinaira v slovenskem prevodu postavila Prešerna, Vodnika, Šalamuna in Kosovela. Pri tem je, kot navaja v pripisu, ni vodilo časovno sovpadanje avtorjev, temveč pomenska ustreznost posameznega verza.

V prvem poglavju romana, na primer, konj Sten vojvodo Avgijskega vpraša, kam si želi oditi, in ta mu odgovori: »Loin! Loin! Ici la boue est faite de nos fleurs …« In nato konj dokonča njegovo misel: »… bleus, je le sais. Mais encore?« Prevajalka se je pri reinterpretaciji enega od verzov znamenite pesmi Moesta et errabunda iz Baudelairove zbirke Rože zla odločila za Prešernov Sonetni venec, iz katerega je magistralni pridevnik »mokrócveteče« spremenila v »modrócveteče«: »Proč, proč! Tu so že kali pognale modrócveteče rož'ce …« In nato Stenov odgovor: »… zla, vem. Pa bolj konkretno?«

Omenjeni prevod v isti sapi povzema, kot navaja Primož Vitez v odličnem spremnem zapisu, ki je v primeru tako kompleksnega teksta, kot so Modre cvetke, zelo dobrodošel, jezikovne, zunajjezikovne, besedilne in medbesedilne, kulturne in civilizacijske momente.

Iz zgornjega primera je razvidno, da je Ani Barić Moder uspelo ohraniti skrajno vrhovodsko pozicijo: po eni strani je ostala zvesta izvirniku, po drugi je tudi v slovenskem jeziku Modre cvetke naredila berljive. Tudi tam na primer, kjer vojvodov konj Sten spregovori v kakšni od starejših francoščin, bodisi da gre za aluzijo na Rabelaisovo domišljijsko epopejo Gargantua in Pantagruel bodisi na srednjo francoščino, ki je bila v rabi v času francoske literarne renesanse, uporabi trubarjevski ali bohoričevski način izražanja.

Ljubezen do številk

Šele v tako eruptivni slovenski preobleki lahko zapopademo dialektiko Queneaujevega sveta, katerega poantirano sporočilo je, da ni bistvena substanca, temveč tehnika (ne kaj, temveč kako). Tako je Queneau, ki je bil dolgo zaposlen pri ugledni založbi Gallimard, v enem svojih najznamenitejših del Vaje v slogu (Exercises de style, 1947) variiral banalen dogodek: pripovedovalec na avtobusu sreča mladega človeka, ki na glavi nosi klobuk. Dve uri kasneje pred železniško postajo spet sreča istega mladca itd. To preprosto sosledje dogodkov pisatelj ponovi 99-krat. Poraja se vprašanje, zakaj Queneau zgodbo izpelje devetindevetdesetkrat in zakaj ne stokrat. Če upoštevamo, da je po izobrazbi matematik in filozof, čigar teksti so organizirani v matematične mreže, je odgovor na dlani.

Število sto simbolizira dokončnost, zaradi česar bi stota različica pripovedi ukinila neskončnost različnih oblik. Variacija ne pomeni le nenehnega vračanja istega, temveč vzpostavlja tudi razmerje med posameznimi elementi, s čimer umetniško delo dobi nov smisel. Ne glede na to, da je referenčnost (prvotnega) pomena odsotna, trivialni dogodek, vedno znova in na novo osmišljen, odpira nov pogled in s tem umetniškemu delu daje potencialno vrednost: odprtosti in hkrati raznolike interpretativnosti. Vsega od naštetega ne bi bilo smiselno omenjati, če ne bi bilo v kognitivni relaciji z Modrimi cvetkami, ki so najnovejši slovenski prevod Queneaujevega dela, ne pa edini. Do zdaj je Queneauja v slovenščino prevajal Aleš Berger, in sicer od Cice v Metroju (1978), Vaj v slogu (1981, 2001), Zgodb po vaši izbiri (1983) do dela Moj prijatelj Pierrot (1993).

Queneaujeva ljubezen do številk prihaja na plan tudi v romanu Modre cvetke (sintagma, ki se v romanu pojavi samo dvakrat, med drugim aludira na navajanje cvetov iz francoske zgodovine). Za pokušino: zgodovinska paralela Cidrolinove zgodbe, torej sanjska zgodba vojvode Avgijskega, se razprostira čez sedem stoletij, od srednjega veka (natančneje od leta 1264) do leta 1964, se pravi do letnice, ko je tekst nastajal (izšel je leta 1965). Sedemsto let se odvije v enaindvajsetih poglavjih, v zgodovinski strukturi pa so vsa ta leta razdeljena na štiri obdobja po 175 let. Poleg tega v vsakem zgodovinskem obdobju – od časa kralja Ludvika IX. do začetka renesanse in prek zgodnjega klasicizma do francoske revolucije poteče sedemkrat po petindvajset let. Tovrstna igrivost s številkami sugerira misel o odtekanju časa, in sicer na več ravneh: v literarni pripovedi in na ravni bralca, ki prebira zgodbo.

Briljantne domislice in štosi

Čar Queneaujevega pisanja je v tem, da velikih vprašanj (in zgodb) ne formira usodnostno, temveč fluidno, s prehajanjem enih sanj v druge, z revidiranjem zgodovinskih dejstev, predvsem pa s humorjem, med drugim tudi avtoironijo. Pisatelj torej ne odstopa samo od narativnih stereotipov, temveč lastno pisanje ves čas sproti preigrava. Ob koncu se eden od osrednjih konfliktov v romanu razreši tako, da Cidrolin prizna avtorstvo grafitov na lastni ograji. Ko se ponoči samokritično psuje, podnevi pa psovke briše s hiše, razkriva temeljno (človeško) nasprotje in poskuša verjeti v dilemo. Ob tem ostane samo še vprašanje, ali obstaja kaj, o čemer Queneau ob vseh briljantnih domislicah in štosih ne podvomi. Recimo da je to kompozicijski postopek ali drugače: francoščina, torej jezik v svojih raznovrstnih praksah.

Raymond Queneau se je ukvarjal predvsem z esejistiko in poezijo, čeprav je v Franciji zaslovel z romanom Cica v Metroju (Zazie dans le métro, 1959), po katerem je francoski režiser Louis Malle že leto kasneje posnel istoimenski film. V romanu je Queneau uveljavil prepričanje, da je pravi literarni jezik govorni jezik, saj se razvija najhitreje in najočitneje. Na začetku kariere so Queneauja privlačili surrealisti, nekaj časa je prijateljeval z Andréjem Bretonom, čeprav ga je pri vsej stvari najbolj zanimala psihoanaliza. Leta 1929 se je uradno distanciral od surrealističnega gibanja (še posebej, ko so se ti pridružili Francoski komunistični stranki) in v tridesetih postal učenec kenójevske francoščine, po prepričanju njenih oboževalcev neposnemljive in skrajno izvirne.

Queneau se je med drugim uveljavil kot prevajalec, znan je njegov prevod romana nigerijskega pisatelja Amosa Tutuole Pivec palmovega vina. Leta 1951 je bil izvoljen v Akademijo Goncourt, naslednjega leta v Akademijo za humor, v letih 1955 in 1957 je bil tudi med žiranti filmskega festivala v Cannesu. V zadnjem desetletju življenja je pri založbi Gallimard končal redakcijo zbirke Encylopédie de la Pléiade.