Tiskane izdaje
Medijskega aktivista in umetnika Joeya Skaggsa je sedma sila razočarala že v mladih letih. Ko je kot še neuveljavljen umetnik izvedel umetniško akcijo proti vojni v Vietnamu, se je v ameriškem tisku pojavil članek o tem, kako uničuje park v New Yorku. Soočen s tako izkrivljenim poročilom, se je odločil, da medijem vrne udarec.
Njegov motiv ni bila sla po maščevanju, ampak zgroženost nad tem, kako so mediji njegovo družbeno politično akcijo (poleg vojne v Vietnamu se je Skaggs boril proti diskriminaciji temnopoltih, za pravice žensk itd.) zmanipulirali in proglasili za vandalizem. Skaggs se je tako odločil, da bo medije uporabil kot orodje svojih lastnih potegavščin in manipulacij.
Te dni ameriški umetnik v organizaciji zavoda Aksioma, Fakultete za družbene vede (FDV) in Kina Šiška, gostuje v Sloveniji. Včeraj je metodo svojega dela na podlagi izbranih projektov predstavil na FDV, danes v Kinu Šiška vodi delavnico, nocoj pa bo na ogled dokumentarni film o njem z naslovom Umetnost potegavščine.
Kako vleči za nos
Kot je Skaggs povedal v svojem nastopu na FDV, se njegove potegavščine odvijajo v treh fazah. V prvi medijem nastavi vabo z dovolj atraktivno in bizarno zgodbo. »Zgodba je zanje bolj pomembna od resnice,« je pokomentiral dovzetnost medijev za njegove dovolj nenavadne potegavščine. V drugem koraku mediji pograbijo zgodbo in jo oskrbijo s svojo interpretacijo. V tem delu projekta Skaggs izgubi nadzor nad razvojem projekta. Ko zgodba dobi dovolj velik odmev, umetnik obelodani, da je šlo za potegavščino.
Primerov njegovih potegavščin je veliko. V šestdesetih je na primer peljal hipije na ogled »domorodcev« v newyorški soseski Queens. V sedemdesetih je v medije prodrla zgodba o pasjem bordelu, s katerim je osamljenim pripadnikom pasje vrste omogočal tolažbo v objemu svojih pasjih kolegov in kolegic. V osemdesetih je med drugim ustanovil t.i. fat squad ali - v približnem prevodu - odred za debele. Njegova izurjena skupina je po vzoru militarističnih enot debele ljudi odvračala od konzumpcije hrane. Podobno je druga skupina najetih igralcev promovirala pokončno hojo po ulici.
O vseh teh bizarnih projektih so vestno poročale tudi najbolj uveljavljene medijske hiše. Mediji so z veseljem pograbili tudi njegovo prenosno spovednico. Skaggs je namreč na konvencijo demokratske stranke v New Yorku leta 1992 prišel oblečen v duhovnika Anthonyja Josepha, s kolesom pa je pripeljal še prenosno spovednico s pomenljivim imenom Portofess. Novico o domiselnem in prijaznem duhovniku, ki zaposlenim ljudem z dinamičnim življenjskim stilom omogoča hiter in praktični način odpuščanja grehov, so mediji ponovno z veseljem pograbili. Leta 2012 je motiv prenosne enote dobil nadgradnjo v Mobilnem domu za brezdomce. Skaggs se je s tem projektom kritično in satirično odzval na krizo, ki je za 11 milijonov Američanov pomenila, da so jim banke zasegle domove in so pristali na cesti.
Kraljica potegavščin je nemara tista, ko je znan TV voditelj Geraldo Skaggsa povabil v svojo priljubljeno oddajo, da bi spregovoril o umetnosti potegavščin. Geraldo si je zamislil, da bi ob znanem šaljivcu Skaggsu sedel kakšen od novinarjev, ki jih je ta uspel potegniti za nos in umetnika prosil, če sugegrira, kdo bi bil primeren kandidat. Skaggsu se je zdelo neverjetno, da Geraldova ekipa ni sposobna sama najti takšnega novinarja, zato se je odločil, da jim bo nastavil past. Na oddajo je pripeljal lažno novinarko Associated Press, ki naj bi bila deležna njegove manipulacije. A kmalu je AP agencija sporočila, da dotična novinarka nikoli ni delala za njih. V tem primeru preseneča predvsem to, kako je Skaggs uspel pretentati nekoga, ki je bil dodobra seznanjen z njegovo metodo dela.
Dobri namigi
Skaggs poudarja, da vselej izbere zgodbo, ki je vsaj delno verjetna, a da obenem novinarjem vrsto namigov, ki bi jim morali dati misliti, da nekaj pri vsem skupaj smrdi. Ko je nastopil kot znanstvenik, ki naj bi iz ščurkov uspel proizvesti nadvse učinkujoče zdravilo, se je preimenoval v Joseph Gregorja. A ta jasna aluzija na Kafkovo Preobrazbo ni v nobenem od novinarjev zbudila suma. V eni od potegavščin je Skaggsova sodelavka v izjavi za televizijo, ki je nasedla še eni neverjetni zgodbi, v kamero direktno dejala: »Moj nasvet bi bil, da kopljete globje!« Eden ključnih problemov medijev, kot jih razkriva Skaggsova metoda, je, da ne opravijo osnovnih preverb, da hitro sprejmejo še tako neverjetne, nenavadne in bizarne ter seveda sfabricirane dokumente.
Skaggs sam je presenečen, kako lahko se da poigrati z mediji. Med velikimi etabliranimi, kot so CNN, NBC, BBC in manjšimi mediji ni bistvenih razlik, pravi, razlika je le v stopnji tega, kako hitro in na kaj nasedejo. Prav tako ne vidi bistvenih razlik med novinarskim instinktom tiskanih, televizijskih ali celo internetnih medijev: vsi so še preveč dovzetni za manipulacijo. Doba interneta je njegovo delo spremenila v toliko, kolikor mu je omogočila hitrejši in širši dostop do informacij in občinstva.
Skaggs pravi, da je poslanstvo njegove medijske umetnosti spreminjati zavest ljudi. Želi, da se ljudje vprašajo, v kaj verjamejo, kako so v to začeli verjeti in na podlagi katerega vira so si zgradili svoja prepričanja.
Generalni problem ameriških (pa tudi drugih) medijev po Skaggsu je predvsem v tem, da novice in obveščanje javnosti jemljejo kot produkt, ki ga je treba prodati. Prav zato hlepijo po zgodbah, ki obljubljajo veliko gledanost, medtem ko jih skupno dobro ali širši javni interes ne zanima. »Včasih jim je vseeno, če gre za potegavščino, ker je zgodba tako dobra,« pravi Skaggs.
Umetnost potegavščine
Dokumentarni film Umetnost potegavščine daje dober vpogled v štiridesetletno kariero Joeya Skaggsa. V njem sledimo njegovim umetniškim začetkom, njegovi postopni preusmeritvi v uprizarjanje javnih performansov v obliki natančno izdelanih medijskih potegavščin. V kronološkem sosledju nam film predstavi najbolj odmevne projekte, ki jih komentirajo njegovi sodelavci, pripadniki medijev in medijski strokovnjaki.
Eden njegovih najbolj razvpitih projektov, ki je do dobra osramotil CNN, je bil Solomon. V času sojenja O.J. Simpsonu za sum umora je Skaggs poslal medijsko sporočilo o novem, bolj poštenem, objektivnem, nepristranskem načinu sojenja, ki zagotavlja veliko bolj pravično sodbo kot dvanjstčlanska porota. In sicer naj bi o krivdi razpravljalo nekaj superračunalnikov s sofisticiranimi programi, med katere sodi tudi analiza stresa v glasu prič in uslužbencev sodišča. S pomočjo te opreme je Solomon Simpsona spoznal za krivega, CNN pa je zgodbo o tem zvesto prenesel svojim gledalcem.
Slovenski Skaggs
Skaggs je na predavanju na FDV poudaril tudi, da noben medij ni imun na njegove potegavščine. Lenoba, površno delo ni zgolj značilnost ameriških televizij, ampak medijev vsepovsod. Joey Skaggs je tako naplahtal tudi slovenske medije. Znan je po potegavščini Stop BioPEEP iz konca devetdesetih let. Tedaj se je predstavil kot avstralski znanstvenik, ki je razkril medvladni projekt genetskega inženiringa. Z njim naj bi človeka tako predrugačili, da bi postal odvisen od perutnine.
Nekaj let kasneje je potegavščino izvedel skupaj z Matjažem Rogljem, mladim študentom prava. Ta je medijem leta 2001 sporočil, da je kot predstavnik celotne Evrope zmagal na svetovnem tekmovanju v računalniškem programiranju v Riu de Janeiru, kar so slovenski mediji tudi povzeli, ukana pa je bila tako prepričljiva, da je Roglju za uspeh čestital tedanji predsednik države Milan Kučan.
Vse do slabe šale
Projekti Joeya Skaggsa delujejo na več ravneh. Lahko jih razumemo kot duhovite in inteligentne potegavščine, katerih funkcija je, da nas razvedrijo. Po drugi strani je podoba medijev, kot jih razkriva Skaggs, zaskrbljujoča, saj lahkota, s katero je sam prodrl na televizijske novice, spodbija verodostojnost vseh ostalih novinarskih produktov. Učinek Skaggsovih projektov je prav gotovo v tem, da se lahko upravičeno vprašamo, ali niso nekatere izjave politikov, od domačih tviterašev do Donalda Trumpa, ali pa novice o političnih in naravnih katastrofah vsepovsod, slaba medijska potegavščina.
