Tiskane izdaje
Žirija, v kateri sodelujejo še literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti dr. Alojzija Zupan Sosič, literarna kritičarka Tina Vrščaj, Delov literarni kritik in novinar Igor Bratož in Delova novinarka Valentina Plahuta Simčič, je v skladu s tradicijo nagrade pred mesecem, 23. aprila, razkrila naslove desetih najboljših romanov z lansko letnico izida - vseh je bilo več kot sto -, danes, natančno mesec dni pred ROMANtičnim večerom na ljubljanskem Rožniku, enourno klavzuro žirije v Cankarjevi sobi in slovesno podelitvijo nagrade, ko zagori kres v čast avtorja slovenskega romana leta, pa še finalno peterico.
***
Cvetka Bevc v svojem romanu (izdala ga je murskosoboška založba Franc-Franc) bralcu ponuja tri pričevanja, tri zgodbe, postavljene v tri časovna obdobja - na začetek našega štetja, v čas prve in druge svetovne vojne v Prekmurju in v čas konca hladne vojne -, s katerimi avtorica tematizira usodo večnih popotnikov, potovcev. Matej Bogataj v spremnem besedilu opozarja, da se »poglavja verižijo, konec vsakega prešije prvi stavek naslednjega, da bi bolje razumeli, da gre za enega samega junaka, za večnega potovca, večnega izgnanca, ki išče svoj dom in mir, za eno samo zgodbo, ki se nadaljuje skozi različne časovne izseke. Prva pripovedna plast, ki je ključ za obe nadaljnji, je tako postavljena v čase začetkov štetja, druga v čase okoli prve in druge svetovne vojne, tretja v čase konca hladne vojne, padca Zidu in demokratizacijskih procesov v državah srednje in vzhodne Evrope. (...) Vsak ima svojo metodo, tudi na videz drugačen cilj, pa vendar smo vsi, tisti, ki potujemo, in tisti, ki ostajamo doma in beremo, na isti poti, nezgrešljivo se pomikamo proti cilju, ki ga ni mogoče zgrešiti. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo prispeli.«
***
Aleš Čar je avtor dveh opaženih romanov (za Pasji tango je bil leta 2000 nominiran za kresnika) in dveh zbirk kratke proze. Roman O znosnosti (Študentska založba) je impresivna družinska kronika, ki opisuje tri generacije, ujete v viharje 20. stoletja. Lik, ki drži skupaj družino in s tem roman, je star Fotr, majhne in večje romaneskne drame pa se pletejo okoli odnosov med njim, njegovo ženo, njegovimi petimi hčerami in njihovimi otroki, ki so poimenovani vrstilno - Prva, Druga, Nulta, Zadnji. Opere se veliko umazanega družinskega perila, od incesta, prek pedofilije, do zasvojenosti z drogami - to pač ni družina, pri kateri bi življenje varčevalo s takimi ali drugačnimi drastičnostmi. Roman je napisan »zgledno, z velikim zamahom in predvsem z zanosno potopitvijo v mikrosvet netipične družine, ki je to stoletje morala tako ali drugače preživeti, je pa tudi sugestivna freska, na kateri je veliko prostora tako za ironijo in duhovitosti kot za drobne cinizme in uvide v globino tistega, čemur pravimo slovenstvo,« je zapisal Delov kritik v recenziji romana.
***
Zdenko Kodrič je uveljavljeni dramatik, novinar in pisatelj, tudi že nominiranec za kresnika (za roman Barva dežja leta 2000). V romanu Opoldne zaplešejo škornji (Študentska založba) se je lotil za sodobni čas nenavadne tematike - partizanskega mita o Pohorskem bataljonu. Zgodovinsko je znano, da je 8. januarja 1943 na Osankarici dva tisoč nacističnih vojakov v dveinpolurnem boju pobilo 69 partizanov. Malo pa je znano ali nič, kakšni so bili ti partizani po človeški plati, kaj jih je pripeljalo na to pot in kakšna je bila njihova motivacija za partizanstvo. Prav to v romanu postori Kodrič - pokaže, da v velikem mitu pravzaprav ni nič velikega, znameniti »Pohorci« so pri njem povsem običajni ljudje, osrednja drama pa je ljubezenske narave in se dogaja med mladima partizanoma, dekletom in fantom. Med njima poleg teže trenutka, zaznamovanega z vojno, stoji fantov oče, ki razdeviči dekle. Pisec spremne besede k romanu Matjaž Kmecl je zapisal, da je roman daleč od vznesene votlosti in zato bralcu človeško nadvse blizek, neplakaten in neposredno privlačen. Stanje svojih junakov, povsem običajnih ljudi, ki so se znašli v ekstremnih življenjskih razmerah, je Kodrič podkrepil tudi s stilom pisanja, v katerem navrženi, prelomljeni, vrinjeni stavki ustvarjajo svojevrsten pripovedni slog, je zapisano v eni od recenzij.
***
Andrej E. Skubic je stari znanec kresnika, saj je nagrado dobil že leta 2000 za roman Grenki med, za romane Fužinski bluz (2001), Popkorn (2005) in Lahko (2009) pa je bil nominiran za kresnika. V romanu Koliko si moja? (Študentska založba) pisatelj pred bralca postavi mlad urbani par, ki se nenadoma znajde v povsem zmedeni konstelaciji medsebojnega odnosa. Ženska svojega moškega namreč seznani s tem, da ga je prevarala in zanosila z nekom drugim. Tomo, sicer po poklicu filmar, je pred vprašanjem, kako sprejeti »drugo«, ki ga je pred njega naplavilo življenje - Anjo, ki morda je, morda pa ni več njegova, otroka, ki ga je spočel nekdo drug in ima morda celo downov sindrom, pa zgornjesavinjsko podeželje, kamor se je preselil po partnerskem brodolomu in kjer kmalu zatava v temo medsosedskih razprtij. Roman je napisan v urbanem pogovornem žargonu, pristno, ganljivo in razgibano, s številnimi referencami na popularno kulturo. Drznost romana Koliko si moja? je v tem, da enega proti drugemu postavi močan ženski lik in na videz šibak, popustljiv moški lik. Lik, ki ga situacija prisili, da namesto tipično mačistične sle po moči in kontroli v sebi odkriva tipično »ženske« vrline, kot so sprejemanje, sočutje in brezpogojna ljubezen. To je roman, ki je bil letos ovenčan že z nagrado Prešernovega sklada.
***
Lucija Stepančič, po izobrazbi akademska slikarka in restavratorka specialistka, je na tukajšnje literarno prizorišče vstopila kot kritičarka in avtorica nespregledanih knjig kratke proze Mrtvaki in šlagerji ter Prasec pa tak. V prvem romanu V četrtek ob šestih (Študentska založba) se preprosto posveča zgodbi o ljubezni, sfiženi, razboleli, zamotani, problematični, razvodeneli, brezstrastni, tiho propadli, izgubljeni, razsuti, a to počne v razkošno razgrnjenem veličastnem deliričnem monologu, napovedujočem in lagodno razpredajočem o prihodnosti, ki je ne bo in ki bralca lahkotno, obešenjaško popelje v svet cinizma, ironije, trpkosti, zamujenih priložnosti in nenehne samoanalitičnosti.
Ocenjevalka Pogledov Ana Geršak je o knjigi zapisala, da se »bere kot tempirana bomba: seveda se ve, da bo šlo na koncu vse skupaj v zrak, še najbolj Katarina, toda besedno tiktakanje je dovolj privlačno, celo zabavno, da zapolni manko pre-obrata. Dogodkovna anticipacija v ospredje postavi edini pravi Dogodek romana - jezik(anje) prvoosebne pripovedovalke, njeno gosto ubesedovanje svojega nemirnega toka zavesti.« Avtorica spremne besede Tina Kozin dodaja, da je zgodba romana »stvarna, v svoji verjetnosti celo vsakdanja, po svoji naravi pa bi lahko bila majhna tragedija nekega zasebnega sveta«, in da s »stilom govoričenja Lucija Stepančič prefinjeno nastavlja past tudi bralcu - ker je njemu, kolikor mu ne bo uspelo najti in naseliti romanesknega sveta, odmerjena le vloga zvedavca...«
