Ocenjujemo: Sveti mož

Mile Korun. Režija: Matjaž Zupančič. SNG Drama Ljubljana.
Objavljeno
05. december 2017 16.50
Nika Arhar
Nika Arhar

Sveti mož je predstava o vsem in o ničemer. Korunovo besedilo je linearna serija dogodkov, ki jih v gladek tek požene izmišljija svetega moža, nato pa v živahnem tempu kaotičnih srečanj razgrne še sliko neke kapitalistične, (post)meščanske družine tik pred finančnim kolapsom, v katere meščanskem salonu se igra odvija.

Postmeščanski igrokaz, kot ga je označil avtor, je predvsem igra jezika, zabavna koreografija replik in dialogov, ki se sicer scela napaja v današnji družbeni stvarnosti, a se od nje z vehementnim ludističnim zamahom tudi odcepi.

Ta, v besedilu vpisan pristop prevzame tudi režija Matjaža Zupančiča, a morda je problem Svetega moža v tem, da v ludistični bizarnosti vseeno išče nekaj več, v njeni pretenziji po močnejši govorici »angažiranih« pomenov. Lahko bi rekli, da sam Sveti mož išče svojega svetega moža, da tako kot osebe v igri, ki se v nuji po politični in duhovni odrešitvi čezmerno zagrejejo za izmišljenega moža, tudi gledališče hrepeni po izhodih iz (post)meščanske letargičnosti in relativizacije.

Kar pa s temi istimi sredstvi ne uspe doseči. Uprizoritev je najbolj učinkovita v čisti igri nonsensa, v igrivem medprostoru med vsebino izrečenega in dejanji ali dejanskostjo, med fikcijo in resničnostjo, ki se v nenehno pretakata ena v drugo. A že kmalu je jasno, da bodo nekatere lucidne in duhovite replike ter komični preobrati poskrbeli predvsem za hipni odziv smeha, nimajo pa sidrišča, v katerega bi se vpele za dolgotrajnejši ali kompleksnejši učinek.

Poskus nanosov, ki bi jim dala težo in jih oplemenitila z bolečo zarezo tragikomičnega prepoznavanja ironične »resnice«, je poskus utrujenega meščanskega gledališča. Ko Silva Čušin vrže klobuk in zažene celotno odrsko kolobocijo, lahko to razumemo kot postopkovno utemeljeno in duhovito gesto (tudi z igrivo referenco na Korunovo ustvarjanje besedila), ko ga mečka in stiska k sebi ali si ga podaja s sinom, njenim osebnim 'svetim možem', je to dejanje, ki gledalce direktno napeljuje k slutnji globlje pomenskosti.

In uprizoritev nas (morda pa tudi sebe) ves čas zavaja, da se ta vendarle nekje skriva; morda v prepišnosti salona in njegovih odprtih vratih, v ozadju prostora prisotnih molčečih postavah, morda v nenavadni zmesi oblačilnih stilov, v rdečem stolu ali v prevelikih naslanjačih starinsko, kot da nekoliko umazanega tapeciranega salona.

V medprostoru fragmentarnih segmentov prav gotovo ne, kajti ti se po zaslugi dobro merjenega govornega tempa in igralskega užitka lepo podmazani odvijajo na drugačni, jezikovno in karakterno temperamentni ravni, duha 'vmesnosti', 'med' ali 'post' česar koli že pa skuša ujeti celotna vizualna podoba in atmosfera, ki kot da prihaja iz nekega območja somraka.

Ostane nam zbir premetenih besednih iger in absurdov ter raznovrstno oblikovanih oseb z odločno in večplastno Silvo Čušin v ospredju. Saša Pavček plastično razplasti njeno pobožno in erotično prebujeno prijateljico, Barbara Cerar njeno ambiciozno hčer. Pia Zemljič in Primož Vrhovec kot druga dva otroka oživita figuri deklarativnega in citatnega družbenega ali newageovskega upora, Jurij Zrnec in Gregor Baković uživata predvsem v komičnem oblikovanju svojih (vsak dveh) figur, še predvsem kot agenta Interpola.

Sveti mož se pretvarja, da se suče okoli relevantnih vprašanj našega izpraznjenega in izgubljenega sveta, a je brez trdnejšega režijskega oprijema le kliše ironično-kritičnega gledališča, ki se skriva za svojo »post-meščansko« absurdno zamotano podobo.