Tiskane izdaje
Na eni strani od lepote že skoraj presladka fotomontaža, na kateri se zvezdnato nebo nevsiljivo preobraža v morsko peno na peščeni obali, na drugi fotografija brezupno degradiranega mestnega dvorišča, bržčas posneta, kakor se vsiljuje misel, nekje na vzhodni strani železne zavese sredi najbolj svinčenih let ...
Ni kaj, podobi na naslovni in hrbtni strani Sveta in sveta, pete samostojne pesniške zbirke Gregorja Podlogarja, sta prav posrečeno, pomenljivo so-in-zoper-postavljeni. V svojem očitnem neskladju namreč pričata, da Podlogarjev temeljni pesniški postopek že v tretji zbirki po vrsti ostaja, kakor je bilo rečeno v Milijonu sekund bliže (2006), kolažiranje, kadriranje, kakofoniranje, se pravi precej kinetično, živahno asociativno, močno sredobežno nizanje včasih povsem disparatnih, spet drugič bodisi metaforično bodisi metonimično povezanih prizorov, ki pa so vendarle ugledani skozi optiko posebne, »pesniške« zavesti, ki slehernemu upesnjenemu motivu – četudi gre le za podobo, stisnjeno v en sam verz – pripisuje substanco, pomen, smisel. Kakor beremo v pesmi Človek na vrvi: Kako nič ni majhno: / mravlja, / guba, / rana.
Podobno se tudi v pesmi Komaj, kjer se mačka podrgne / ob nogo / in zatrepeta / ves svet, pokaže, da je vez med koščkom in celoto še kako živa in globoka, organska, da, skratka, celota brez koščka preprosto ni cela, košček v celoti pa ne nepovratno izgubljen.
Tako se zdi, da ta hitri, vrtoglavi, nenehno izpodrivajoči se tok podob, ki zaznamuje Podlogarjevo pesem, bralcem pravzaprav sugerira, da je svet sicer res fluiden in protejski in da nič, s čimer se človekova zavest sreča, ne ostane za dolgo v njenem fokusu, vendar pa da to še ne pomeni, da sta zaradi vsega tega ta svet in posameznikova zavest sredi njega tudi že uborna, votla oziroma nihilizirana.
Ali pač? Če nas, kakor smo videli, Človek na vrvi ter Komaj prepričujeta, kako ima vse, kar je, svojo polnost, težo in dostojanstvo smisla, nam Globine digitalne dobe, prav nasprotno, že v prvih verzih sporočajo, da je vse, kar je, pravzaprav le kepa pik, ki se prepleta, // spreminja, razprostira v mavrice, da je torej naša izkušnja sveta, ki nas obdaja, pravzaprav zasilna, fatamorganska, virtualna, v jedru neresnična. Nemara še bolj eksplicitna pa je Poslanica androgine podlasice, v kateri beremo: Digitalna revolucija / nas je za šalo pospravila / v prazno sobo ogledal.
Za Svet in svet torej velja tisti stari reklamni slogan – svet ni eden, svetova sta dva. Na eni strani so konkretne mravlje, ki v resnici niso majhne, čeprav so tako videti, in konkretne mačke, ki se drgnejo ob noge toliko časa, dokler ne prede ves svet, na drugi pa zaviti labirinti digitalne dobe, v katerih ni nič resnično, dovoljen pa je predvsem lov vseh na vse.
V tem dualizmu je digitalni svet, prav nič presenetljivo, tudi privilegirano območje cenene eksploatacije in kapitalističnih pravljic za lahko noč: [F]otografija z nekega organiziranega / turističnega potovanja v eksotične kraje, / ki faking niso eksotični, / [...] / ker je vse skupaj kot nekakšen rezervat, / ampak ne za Indijance, za turiste.
In kako se v takem položaju sploh lahko znajde posameznik, ujet v vrtincu podob, ki se v hitrem sosledju zgrinjajo nadenj enkrat iz sicer analognega, a onotološko polnega, spet drugič pa iz digitalnega, substance izpraznjenega sveta?
Pričakovali bi, da težko, da bo veliko zmede in negotovosti, tudi tesnobe, toda Podlogarjev lirski subjekt v to kakofonijo vendarle zna poseči na zelo odločen, jasen način; njegov adut je, kakor vse kaže, trdna, premočrtna volja, volja do izbire.
Pesemski protagonist pričujoče zbirke se namreč preprosto in elegantno odloči izbrati en svet in ne drugega. Kot beremo v sklepnem fragmentu: Raje življenje. Ta sentiment je, kaj bi tajili, seveda lep, toda recept vendarle deluje nekako rokohitrsko – nepojasnjeno namreč ostaja, kako subjekt Sveta in sveta ve, da je navsezadnje res izbral življenje.
Drugače rečeno: kako v položaju, v katerem se digitalno zažira v vse pore analognega, vedeti, da si s svojo izbiro na strani življenja? Bomo Podlogarjevemu protagonistu verjeli na besedo – ali pa bi bilo bolje počakati na naslednjo zbirko?
