Recenzija knjige: Hoteli so biti samo srečna družina

Ivana Djilas: Hiša. Cankarjeva založba, Ljubljana 2016.
Objavljeno
10. april 2017 16.55
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

Knjiga Ivane Djilas – Hiša – manevrira v kalnih vodah nekrokapitalizma, kar najprej pomeni, da zasebno postaja javno in javno zasebno.

V književnem prvencu, ki je nastal iz kolumnistične predloge, avtorica riše portret prekarnega delavca oziroma delavke, katere um je izrazito spektakelsko naravnan (s spektakelskim je mišljeno sodobno oblikovano ohišje in votla notranjost).

Par pri štiridesetih si želi hišo, družino, dva avtomobila. Vse to v kreditodajalskem in kreditojemalskem svetu tudi ima, vendar si takšnega življenja že tri leta ne more več privoščiti.

Konflikt, če ne bi morali govoriti že o stanju nenehne paranoje, je torej zagotovljen, pri čemer je smiselno poudariti, da avtoričini liki ne posnemajo resničnosti, ne glede na to, kako domačni se nam zdijo, pač pa so namerno prepotencirani oziroma megalomanizirani.

Očitno je torej, da Hiša gradi na domislicah in ne na jezikovni vrednosti. Ivana Djilas se je resda preselila iz kolumnistične sfere v polje knjige, toda to pomeni prestavitev le v formalnem smislu; notranja tekstura knjige je še vedno pisana v specifičnem žanru. V knjigi na primer ne bomo našli literarnih, liričnih pasaž, pač pa izrazito povnanjeno govorico, katere namen je zabavati, pritegniti bralca.

Junakinja, štiridesetletna mama, žena, samozaposlena, ki se stalno zateka v fantazme, da bi se zamotila in odcepila od trpke stvarnosti, na primer izdeluje sezname. Pojasni nam, da samo tako zmore ohranjati nadzor nad svojim življenjem, večinoma pa sledimo padajoči krivulji njenih emocionalnih izbruhov seveda zaradi nepredvidljive situacije, v kateri se je znašla skupaj z družino.

Toda če imamo po eni strani zunanji konflikt, ki je na podlagi soočanja absolutno raztelešenega posameznika in absolutno mehanizirane družbe, ki je izgotovljen, pa konflikt na ravni junakov ne deluje; junakinja se na kar nekaj situacij odzove z nadvedno, moralizatorsko držo, hkrati pa sama pada na precej poceni trike.

Nekje na primer zapiše, da je treba hišo »izprazniti in depersonalizirati«, da bi se jo lažje prodalo, toda kljub zavedanju absurdnosti situacije naredi natanko to, kar od nje zahteva povnanjena podoba. V takšnih trenutkih se neredko vplete pisateljica Ivana Djilas, mestoma s pikrimi komentarji, mestoma pa zgolj zato, da bi obvarovala svojo junakinjo pred popolnim popredmetenjem (in da bi torej razpletla simulacijske vezi, ki jih plete).

Tudi zaradi tega je Hiša trivialna, saj obstaja varno področje, kamor se zateka. In to varno področje je avtoričin glas. To pomeni, da so junaki samo navidezno v krizi. Poleg tega bomo v knjigi komajda našli stranske like. Mož junakinje, ki koncertira po raznih koncih sveta, je resda nekakšen glas razuma, vendar ga avtorici ne uspe videti kot celostne osebnosti, pač pa je ves fragmentiran.

Hiša se torej bere kot enoglasni monolog, ki se konča precej omledno. Na koncu smo priča zadnjemu poskusu naskoka v literarizirano formo, medtem ko se na ravni vsebine razlagatorski ton (junakinja in njen partner na primer nimata intimnih pogovorov, temveč drug drugemu – in z mislijo na bralca ali pa zunanjega opazovalca – razlagata položaj samozaposlenih) končno prerine v ospredje – hoteli so biti samo srečna družina, a jim je tudi ta projekt spodletel.