Recenzija knjige: Mračno nadaljevanje

Samo Petančič: Anor Kath: doba razdora. Samozaložba, Ljubljana 2015.
Objavljeno
11. avgust 2015 15.09
Aljoša Harlamov
Aljoša Harlamov

Nad nadaljevanjem ene začetnih slovenskih fantazijskih viteških pustolovščin smo bralci že obupali. Prvi del Pota magov je izšel že davnega leta 2007 pri novomeški Gogi, avtor pa je nato povsem izginil z naših radarjev (pač ni GRRM, ki bi ga oboževalci in novinarji napadli z vprašanji o naslednji knjigi vsakič, ko vstane in gre do hladilnika).

Toda Petančič je teh osem let dodobra izkoristil. Pozna se delo na slogu in opisih, zaradi katerega nadaljevanje na jezikovni ravni deluje še neprimerno bolje. Pri tem omemba Georgea Martina ni naključna: če je prvi del trilogije bližje Tolkienu, bolj pravljičen oziroma mladinski, je drugi že bolj »odrasel«, z več realizma, zlasti pa bralca nekajkrat presenetijo preobrati, povezani s smrtjo pomembnih likov, povsem v stilu Pesmi ledu in ognja.

Nasilja je bilo itak že v prvi knjigi na pretek in se v drugi samo še stopnjuje, vključno z anatomskimi opisi zabadanja, rezanja in drugih, še okrutnejših smrti, ki na bralca mnogokrat delujejo zelo fizično, dokler se ne začnejo kopičiti in postanejo nekako sami sebi namen.

Drugi del je vsekakor še v mračnejših odtenkih kot prvi, zdi se, da znova vzpostavljenega Imperija ne morejo več ustaviti niti bogovi in da zlo zmaguje nad dobrim. Šele čisto na koncu romana nam Petančič ponudi tudi nekaj upanja – s čimer pa seveda predvsem gradi napetost za zadnji del. To pa ni edini dokaz avtorjeve spretnosti in želje po inventivnosti znotraj žanra.

Dinamični opisi bojev in spopadov ter bogata domišljija v oblikovanju sveta (nekaj res grozljivih in doživeto spisanih čarovnij, ki jih je mogoče postaviti ob bok najboljšim tega žanra) sta glavni odliki serije, zaradi katerih je to po mojem eden boljših slovenskih žanrskih izdelkov, ki bi ga moralo vzeti v roke več bralcev. Da sploh ne omenjamo količine vloženega truda v opremo te samozaložniške knjige.

Na žalost za avtorja je ciljna publika fantazije dodobra razvajena, zaradi česar bodo morda pomanjkljivosti bolj očitne, kot bi bile sicer. Največji sta manko prepričljivih literarnih likov in slabo načrtovan tempo zgodbe. Prva onemogoča bralčevo močnejše vživetje: literarni liki so skoraj brez notranjega sveta; njihova motivacija za delovanje in cilj delovanja večinoma ostajata neznana oziroma so povsem podrejeni zunanjim silam (prerokbam, ukazom, čarovnijam itd.), zaradi česar bralcu ni posebno mar za njihove usode.

Druga marsikdaj poskrbi za manjšo zmedo: novi liki so uvedeni v zgodbo, nato pa povsem pozabljeni in se pojavijo šele čez kakšnih sto strani, ko smo že pozabili nanje; stranske zgodbe zavzamejo preveč prostora glede na svojo (ne)pomembnost za osrednjo zgodbo; ritem nekajkrat tako pospeši, da nekatere pomembne dogodke kar preskočimo, itd.

Ne gre torej za takojšnjo klasiko žanra, a vsekakor je delo spisano dovolj zanimivo, kratkočasno in dobro – k dvigu kakovosti v prihodnje pa bi gotovo pripomogel večji odziv bralcev. In morda potem tudi na tretji del ne bo treba čakati osem let.