Tiskane izdaje
Andrej Rozman Roza za naslednji ponedeljek (19. oktober) pripravlja predstavo v čast Antonu Tomažu Linhartu, ki je umrl pred 220 leti. Čeprav tega velikega človeka poznamo predvsem kot prvega slovenskega dramatika, pa je Rozina predstava namenjena osvetlitvi njegovega celovitega razsvetljenskega angažmaja.
Predstava se odvija v časovnem razponu od smrti Marije Terezije do Francoske revolucije in naniza Linhartove projekte na različnih področjih od pesništva do zgodovinopisja, od prevajalskih naporov do vzpostavitve prve posvetne knjižnice. Roza ob tem poudarja, da ima glavno vlogo v predstavi – ki vključuje tudi biografske podatke Linhartovega življenja – slovenščina.
Kot je dejal Jože Vogrinc, sociolog in predavatelj na Filozofski fakulteti, na mini simpoziju o Linhartu, ki je potekal minuli teden, naš izobraževalni sistem Linharta obravnava predvsem kot književnika, medtem ko izpušča to, kar je za ves njegov opusu ključno: kontekst razsvetljenstva, filozofskega in hkrati političnega gibanja, ki je afirmiralo moč razuma, ki pritiče slehernemu človeškemu bitju.
Linhart je skupaj z Žigo Zoisom, Valentinom Vodnikom in Blažem Kumerdejem ključna figura širjenja razsvetljenskih idej. Njegov angažma – kot komisar ljubljanskega okrožja je med drugim povečal število osnovnih šol – zadeva kulturo, znanost in politiko. Njegovi projekti na področju literature in prevajalstva še danes ohranjajo relevantnost.
O pomenu Linhartovega zgodovinopisja in še posebej njegovega dela Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije je, denimo, razglabljal direktor Znanstveno raziskovalnega centra SAZU Oto Luthar. Vogrinc je prepričan, da so problemi večjezičnosti, pomena jezika in prevodne literature živi še danes, delovanje Linharta in razsvetljencev pa ponuja sveže odgovore na te zagate.
Slovenščina kot orodje
Kot je znano, je krog okoli barona Žiga Zoisa stremel k večji in boljši rabi slovenščine. Linhart je v tem duhu veliko prevajal: od cesarskih zakonov do raznih kmečkih priročnikov. Kot je opozoril Andrej Rozman Roza, gre tu za slovenščino v rudimentarnem stanju, še preden je šla na svojo politično pot.
Ti kraji so bili sicer konec 18. stoletja večjezični, pravi slovenist Marko Stabej, ki opozarja na razpetosti Linharta med materinščino, nemščino ter ostale jezike, ki jih je obvladal. Po Stabeju je Linhartova umeščenost v večjezično realnost zelo sorodna današnji situaciji, ko je slovenščina še posebej pod udarom angleščine – večjezičnost je naša usoda.
Slovensko razsvetljenstvo prinaša prav sporočilo o preživetju v večjezičnem svetu, bi lahko povzeli Jožeta Vogrinca. Razlog, da je Zoisov krog propagiral slovenščino, je povezan z razsvetljenskimi ideali: z vero v moč razuma, ki je dostopen vsem ljudem in je pogoj njihove svobode. Javne knjižnice, šolanje, učenje jezikov, tudi slovenščine, vse to so orodja, ki pripomorejo k razvoju posameznikovega uma.
Paradoksalno je kultivacija slovenščine lahko potekala le prek ovinka, poudarja Vogrinc, z obvladanjem nemščine – jezika omike tistega časa. Zois in prijatelji so verjeli, da je znanje uradnega nemškega jezika sredstvo splošne kultivacije, razsvetljenja ljudstva, ki šele v naslednjem koraku omogoča tudi razvoj slovenščine. Prav z zaupanjem v rabo uma kot univerzalne vrednote so razsvetljenci temeljno spremenili družbeni okvir – do te mere, da je slovenščina sploh dobila smisel kot medij narodovega obstoja in razvoja.
Vogrinčevo tezo bil lahko razumeli v tem pomenu, da jezik lahko živi in ima prihodnost le, če je orodje uma. Prevodna literatura, ki jo je pred več kot 25 leti med prvimi utemeljila založba Studia Humanitatis, je omogočila, da v slovenščini mislimo in razvijamo najbolj sofisticirane ideje in pojme sodobne misli – gre za nadaljevanje razsvetljenskega projekta, ki z ohranjanjem stika z najbolj živo svetovno mislijo krepi moč uma.
Lekcija Linharta je tako v tem, da je večjezičnost naša usoda, a to ne pomeni, da se moramo defetistično predati dozdevni izgubi materinščine. Imamo namreč izbiro, kaj z večjezičnostjo napraviti, kako jo uporabiti. Če lahko razumemo, da se zelo specializirane tehnološke znanosti danes odvijajo v angleščini, pa moramo po drugi strani razvijati humanistiko in družboslovje, kjer se krepi in razvija moč mišljenja v našem jeziku. Dejstvo, da živimo v večjezičnem okolju, tako ne pomeni takojšnje predaje.
Če nekoliko priostrimo to tezo, lahko slovenščina največ škode napravi sama sebi, če se ne razvija kot orodje misli, če ni uporabljena za avtonomno razmišljanje, ampak je zvedena na orodje za izražanje sentimentalnih popadkov, kot to imenuje Vogrinc. Večjezičnost, ki je razsvetljencem omogočila, da participirajo pri enem najživahnejših in najplodnejših zgodovinskih obdobjih z vrsto dosežkov za vse ljudi, je torej priložnost za razvoj jezika in misli in ne nujno njegova smrtna obsodba.
Matičkova gesta
Tudi Linhartovo ukvarjanje z umetnostjo je globoko prepleteno z razsvetljenskim projektom. Pomembni sta predvsem njegovi dve drami, obe priredbi (Linhart se je sicer preizkusil v pesništvu z zbirko Cvetje s Kranjskega, napisal je tudi romantična tragedijo Miss Jenny Love). Županovo Micko iz leta 1790 je predelal po komediji Podeželski mlin Josepha Richterja, ključna pa je njegova obdelava Figarove svatbe Pierra Baumarchaisa, ki jo poznamo kot Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Filozof Mladen Dolar poudarja, da je zanimiva že geneza Figarove svatbe. Pri njej gre namreč za nadaljevanje Baumarchaisovega Seviljskega brivca. Če gre v prvi komediji s srečnim koncem za to, da pretkani služabnik naivnemu in nerodnemu gospodarju pomaga osvojiti ljubljeno Rozino, se v drugem delu ženi sam Figaro.
Tako je tudi v Linhartovem Matičku v središče dogajanja pripadnik sloja, ki je v umetnost tistega časa lahko računal le na stranske vloge. Še več, v tej komediji je prav Matiček svetel lik, medtem ko je gospodar postal korumpiran. Takšno slikanje aristokracije seveda ni bilo ravno dobrodošlo, še posebej ker pretkani Matiček v boju z gospodarjem zmaga.
Komedija problematizira privilegije višjih razredov. V ključnem dialogu Figarove svatbe, ki ga Linhart v svojem Matičku še priostri, se glavni junak vpraša, kaj ostane od barona, če mu odvzamemo njegov naziv, status in premoženje – brez teh ne bi bil vreden niti tega, da je služabnik služabniku. Ta dialog je med drugim razlog, zakaj so predstavo tako v Parizu kot drugod cenzurirali oziroma njeno uprizoritev dopustili le z vrsto popravki in predvsem rezi (v Mozartovem Figaru, denimo, tega spornega dialoga ni), Linhartov Matiček pa je na oder prišel skoraj 50 let po svojem nastanku, leta 1848. Po nekaterih pričevanjih naj bi kralj Ludvik XVI., ko se je seznanil s tem spornim pasusom, napovedal, da igra ne bo nikoli uprizorjena, saj implicira nič manj kot zrušenje Bastilje, Napoleon pa je Baumarchaisovega Figara označil za revolucijo v akciji.
Ob Županovi Micki in Matičku se ženi se literarni zgodovinarji pogosto sprašujejo, koliko originalnosti je v Linhartovi verziji. Po Dolarju je dilema postavljena napačno: najbolj pogumno in originalno pri Lihartu je prav to, da je ponovil model in s to ponovitvijo Slovenijo postavil v žarišče zgodovinskega dogajanja. Pokazal je, da francoski model deluje tudi tu, da so problemi Pariza tudi problemi obrobne Kranjske.
Prestavitev Baumarchaisove komedije v takšno zakotje je pravzaprav že revolucionarna gesta, saj ideal razsvetljenstva – enakost vseh – vzame zares. Linhartovo poslovenjenje Beaumarchaisa je tako treba brati na isti način kot ponovitev francoske revolucije v vstaji črnskih sužnjev pod vodstvom Toussainta l'Ouverture na Haitiju, ki so tam vzpostavili prvo sodobno črnsko državo.
V obeh primerih niso bili le oponaševalci tujega zgleda, ampak so bistveno pripomogli k temu, da sta samo razsvetljenstvo in francoska revolucija postala univerzalni svetovno-zgodovinski dogodek. Brez dogodkov, kakršna sta bila vstaja na Haitiju in Linhartova predelava Figara, bi francosko razsvetljenstvo ostalo provincialna prigoda.
