Tiskane izdaje
Edward Clug, ki je poleg sodelovanja z največjimi baletnimi hišami po svetu tudi umetniški vodja Baleta SNG Maribor, je nedavno na Dubrovniških poletnih igrah prvič predstavil kombinacijo obeh koreografij. Čeprav sta predstavi nastali v različnih časovnih obdobjih, jima je po Clugovih besedah skupna religiozna tematika, ki jo je upodobil skozi svojo perspektivo in domišljijo.
Asketska plesna kreacija
Clugova plesna kreacija Stabat Mater je po njegovih besedah zelo asketska. Na prazen oder je postavljenih osemnajst plesalcev, ki uporabljajo le tri premikajoče se klopi, te ustvarjajo scenarij in arhitekturo prostora. Clug je postavil predstavo po Pergolesijevi Stabat Mater iz leta 1736, javnosti pa jo je prvič predstavil v Staatstheatru am Gärtnerplatz v Münchnu. »Ko so me v Münchnu povabili, da bi ustvarjal glasbeno delo na Stabat Mater, se mi je to sprva zdelo smešno, saj se mi zdi, da je delo popolno, njegov namen dosežen in da ne potrebuje plesnih okrasov. Vedel sem, da na to glasbo ne bom mogel ustvariti preproste predstave.«
Ravno zato se je med nastajanjem predstave opiral na elemente, ki upoštevajo gledališki princip, skozi katerega je hotel razviti koncept odnosa med materjo in sinom. Podobno vidi predstavo Jevgenija Koškina, ena izmed plesalk, ki je sodelovala s Clugom že pri njegovem prvencu Tango. »To je cerkveno delo, v katerem vidimo trpljenje božje matere ob križanju lastnega oziroma božjega sina. To so žalostni biblični prizori, ki jim je dodana Edwardova [Clugova] interpretacija.« Kljub trpečim prizorom po Clugovem mnenju Pergolesijeva glasba preseneti z nenavadno veselimi glasbenimi vložki. »Glasba na trenutke deluje presenetljivo moteče in veselo in v tem sem našel ključ do tega, da sem materializiral svoje doživetje in se sprehajal skozi prepoznavne biblične momente.«
Medtem ko je balet Stabat Mater nastal šele pred dvema letoma, je Rekviem za 2 stola doživel premiero na Nizozemskem pred desetimi leti. Predstavo je takrat po naročilu nizozemske plesne skupine Station Zuid sestavil za slovenskega plesalca Christiana Guerematchija. »Zanimivo je po desetih letih od nastanka predstave opazovati razvoj plesalca in kako se je spremenil. Skozi njegovo kreacijo so vse oči uprte v enega človeka, v njegov proces, ki ustvarja globoko napetost.«
Po Clugovih besedah je to plesna monodrama, v kateri spremljamo plesalca, ki se v boksarskem ringu ob spremljavi Mozartovega Requiema bojuje sam s seboj. »V predstavi gre za dva nivoja. Mozartov boj z rekviemom, s to težko snovjo, in simbol ringa ter boja znotraj tega ringa,« svoje razumevanje predstave opiše Christian Guerematchi in dodaja: »V plesnem smislu gre tudi za iskanje človeka znotraj sebe, med njegovo žensko in moško stranjo in s prostorom vmes.«
»Pri vsakem projektu
Za slovenski balet v svetovnem merilu se ne boji. Njegova prepoznavnost v zadnjih petnajstih letih je tako narasla, da si ga ljudje želijo videti. »Seveda to prinese tudi večjo odgovornost in se od nas pričakuje več, a upam, da se bo ta pot nadaljevala.«
