Tiskane izdaje
»So igralci, ki imajo radi gledališče v sebi« in takšni, ki imajo »radi sebe v gledališču«. Ne gre ravno za poglavitno repliko v gledališkem avtoportretu Zakulisje prvakov, vsekakor pa za eno bolj zapomnljivih. Misel, maksima prereže bistvo igralskega poklica na dve diametralni rezini; intimno predanost in požrtvovalnost do umetnosti v bitki z nenehnim egoističnim apetitom in javnim izpostavljanjem. Oba ekstrema sta vodilo Dariu Vargi, ki v monodrami, režira jo Natalija Manojlović, prepotuje sebe kot igralca in sebe kot zasebno pojavo.
Marsikdo bi bil mnenja, da meje med obema identitetama ni (več), da je vse eno bitje, da ga v privatnosti nenehno zasleduje gledališka senca, v gledališču pa zasebni nagoni. Varga je drugačnega mnenja, drugačnega s perspektive razumevanja gledališke umetnosti kot take (vsekakor gre tu tudi za očiten generacijski spopad), ki se danes duši v režijskih konceptih in igralca kakor da postavlja zgolj v pozicijo poslušnega živečega rekvizita v službi pretencioznih režiserskih diktatur. »Igralec je instrument in instrumentalist«, mantra, ki jo Varga nekajkrat ponovi, v njegovih očeh postaja preživeta forma, saj se zdi, da telo in um igralca vse bolj postajata last režiserja, ena od uravnanih enot koncepta »igralskega kolektiva«, ne pa njegov samolastni atribut.
Vargovo uprizorjeno, rekonstruirano zakulisje je avtoironično, duhovito, a je tudi globoko intimno, mehkobno provokativno in vseskozi zavestno, da je vsakršna (posameznikova ali kolektivna) resnica le približek, da je gledališka predstava odlična prispodoba za življenje samo, od katerega ostajajo delni relikti, nikoli celota, da je njena hipno trdoživa snov trpko, a ponosno zapisana minljivosti.
Minljivost oziroma začasnost je tudi sicer jedrni motiv, ki Vargo preganja tako na odrski kot zasebni ravni, stiska pa seže tako daleč, da v fantaziji potegne vse do želje o posthumnem poimenovanju ulice po njem. Na videz pragmatična, izrabljena rešitev oziroma nagrada, ki pa bi končno enkrat udejanila samopotrditev, ki izkazuje povsem človeško in razumljivo potrebo po materializiranemu spominu na igralski trud.
Varga v črnini komore domuje in se srečuje s svojimi projekcijami multiplih podob (video Vinci Vogue Anžlovar), z njimi ponazarja idejo neujemljivosti neskončnih resnic, ki je obenem ena sama resnica – njegovo fizično prisotno telo. Njegovi duplikati so kot neznosna karakterna nakopičenost, ki se zmore nahajati v enem samem individuumu, spet drugje kot pikro izkoriščanje tehnologije za potešitev igralskega egotripa.
Sentimentalnost, kritičnost in teoretičnost so trije strukturni obroči, ki se vihtijo nad dogodkom in prav zato se kvaliteta »razkrinkavanja« Daria Varge tako »človeka kot tudi igralca« kaže v širši umestitvi njegove pozicije, razumevanja sodobnega teatra in nostalgije po časih, ko so se igralci med seboj še »pogovarjali o predstavah«.
Je vivisekcija akterja, v kateri se bodo prepoznali njegovi kolegi, ki jo bodo razumeli ljubitelji gledališča in analitično razreševali scenski teoretiki. Vargovo zakulisje se izriše kot talilnica jeze, naveličanosti in vzhičenosti, njegova drža je morda cinična, zajedljiva, mestoma pubertetniško zajebantska, a pod površjem se razlega – namerno ali pa ne – svet ranljivosti in strahu pred prihodnostjo (lastno in gledališko). In izluščijo se potenciali igralca, ki so nekaterim do danes ostajali neznani.
