Arhitekt, ki je igral jazz in pisal politične govore

Priimek Šlajmer zlasti Ljubljančanke najpogosteje povezujemo z ulico na območju Univerzitetnega kliničnega centra, poimenovano po slavnem kirurgu druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja Edu Šlajmerju, čigar uspehi zlasti v abdominalni kirurgiji (pa tudi ginekologiji) so slavo ljubljanske kirurgije ponesli po vsej južni Avstriji.

Po sinu Vladimirju, znanem gradbenem inženirju, ki je svoj pečat pustil v Mariboru, je v povojno zgodovino Ljubljane vidno zarisal Edov vnuk, arhitekt Marko Šlajmer. Bil je ustanovitelj in prvi vodja Ljubljanskega urbanističnega zavoda in Generalnega urbanističnega plana Ljubljane (1962–1966), ki še danes predstavlja najcelovitejšo urbanistično študijo razvoja glavnega mesta in je referenčno študijsko izhodišče. Znan je tudi kot avtor prvega montažnega jeklenega vijačnega paviljona v Sloveniji in paviljona Jurček na območju Gospodarskega razstavišča ter razglednega stolpa Gonjače v Goriških brdih. Ta tri njegova najpomembnejša dela po besedah dr. Nataše Koselj, ki je Šlajmerja s svojimi študenti predstavila na aktualni razstavi z naslovom Arhitekt Marko Šlajmer (1927–1969): V duhu časa slovenskega povojnega modernizma v ljubljanski galeriji Dessa, temeljijo na uvajanju tehniških novosti in puristični funkcionalni estetiki ter so prvi primeri tako imenovanega internacionalnega sloga pri nas, prevladujoče arhitekturne smeri 20. stoletja.

Marko Šlajmer je diplomiral leta 1954 s temo lesenih montažnih hiš skupaj z arhitektom Bogdanom Finkom in je z Milošem Lapajnetom, Branko Tancig, Francetom Ivanškom, Stankom Kristlom, Milanom Miheličem in Otonom Jugovcem pripadal prvi generaciji diplomantov profesorja Edvarda Ravnikarja. Temu pa je bil Šlajmer v oporo kot poznejši direktor LUZ pri povojni gradnji Ljubljane, predvsem Trga republike, z Jugovcem pa se je proslavil kot znanilec svežih glasbenih zvrsti. Nekaj časa je (bolj ljubiteljsko kot profesionalno) igral v eni prvih jazzovskih skupin v Sloveniji Veselih beračih, ki ga je ustanovil arhitekt Oton Jugovec. V njem je igral tudi Urban Koder, znan kot avtor pesmi Cvetje v jeseni, in kot se spominja Markova sestra Majda Šlajmer Japelj, je Marko trobento dobil proti koncu vojne od temnopoltega ameriškega vojaka med stražo na naši zahodni meji. Pravzaprav jo je zamenjal za par vojaških čevljev.

»Otrok svoje zasople moderne dobe«

Marko Šlajmer je umrl v svojih najlepših letih. Po besedah arhitekta in nekdanjega ljubljanskega župana Marjana Tepine je bil zaradi predanosti delu in številnih nalog velikokrat izčrpan, a ker zdravnik ni odkril nič resnega, sta nazdravila z viskijem. Toda Šlajmer se prihodnjega jutra ni več prebudil, je v svoji knjigi povzel dr. Bogo Zupančič. Kljub prezgodnji smrti je v poldrugem desetletju storil toliko, kot bi drugi potrebovali življenje in pol, je ob presunljivi novici zapisal Šlajmerjev kolega Braco Mušič. »Bil je otrok svoje zasople moderne dobe in vzor vsem, ki so delali z njim. Bil je v cvetu moških let, komaj 42-leten, a je za seboj kot človek in strokovnjak zapustil neizbrisno sled darov in uspehov.«

Arhitekti in sodelavci ga imajo še danes v najlepšem spominu. »Bil je zelo inteligenten, izobražen in delaven. France Ivanšek mu je posvetil svojo knjigo o stanovanjski gradnji, njegova sodobnika, geograf Dušan Fatur in arhitekt Janez Lajovic, pa prav tako potrjujeta, da se je njegov delovnik raztezal 18 ur na dan in da je ponoči, kadar ni risal, pisal govore za naše politike. Zelo rad je imel tehnične novosti,« pripoveduje dr. Nataša Koselj, ki je Šlajmerjevo zapuščino začela raziskovati že v svoji diplomski nalogi o arhitekturi 60. let. V njegov opus med drugim spadajo tudi vrstne hiše na Mirju, ki slovijo kot ene prvih povojnih racionalnih pozidav in kažejo skupinske akcije arhitektov. Na zemljišču, ki ga je odstopila univerza, so si poleg Šlajmerja svoj dom kot niz vrstnih hiš na Langusovi ulici zgradili tudi njegovi stanovski kolegi in pedagogi, med drugim Niko Kralj, Edvard Ravnikar, Miloš Lapajne, Bogadan Fink in Jurij Jenšterle.

Najboljši arhitekti mlajše generacije

In če se vrnemo na območje nasproti Delove stolpnice, območje nekdanjega rimskega oziroma emonskega pokopališča: tam je še v 50. letih 20. stoletja (prav na mestu sedanjega Jurčka in obeliska) stala cerkev svetega Krištofa, ki jo je barokiziral prvi slovenski arhitekt Gregor Maček, Jože Plečnik pa ji v 30. letih 20. stoletja prizidal cerkev sv. Cirila in Metoda, kar je bil eden najlepših »dialogov« med starim in novim v vsej slovenski arhitekturni zgodovini, opominja dr. Nataša Koselj. Staro cerkev so podrli, novo pa prestavili proti severu in tako je med letoma 1954 in 1958 območje začelo dobivati novo podobo. Odločilni dejavnik za njegovo drznejšo zasnovo pa je bil kongres Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958 v Ljubljani, ob katerem so želeli pokazati najnaprednejšo gradbeno tehnologijo, ki jo je takrat premogla Jugoslavija, zato so pri njej sodelovali najboljši arhitekti mlajše generacije.

Urbanistično ga je skladno s sodobnimi arhitekturnimi načeli postopne gradnje posameznih paviljonov, ki naj bi bili vsak zase tehnološki in arhitekturni dosežek, zasnoval arhitekt Branko Simčič. Objekte je razporedil okoli obsežne ploščadi, na kateri je predvidel še vodnjak in obelisk, in se podpisal pod največjo večnamensko dvorano A. Njena lahka lupinasta streha je bila s svojimi komaj 13 centimetri v temenu pomemben inženirski dosežek svojega časa. Potem ko so leta 1958 v komaj mesecu dni sestavili Šlajmerjev jekleni montažni paviljon, tedaj kot del Gospodarskega razstavišča, je dve leti pozneje po njegovih načrtih zrasel še prosojen paviljon Jurček. Ime je dobil zaradi svoje gobaste konstrukcije, na katero je obešen tanek in steklen ovoj stavbe in je bil prvotno zasnovan kot razstavni prostor za avtomobile. Med zadnjo prenovo arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar pred dobrimi petimi leti, ki je potekala v tesnem sodelovanju s spomeniško varstveno službo, pa je na željo investitorja dobil nov program – postal je vhodni objekt v razstavišče, zato ima blagajniški in recepcijski pult, hkrati pa deluje kot dnevni gostinski lokal. Pri njegovi prenovljeni podobi so sledili duhu 60. let in prvotni izčiščeni zasnovi, zato so bili posegi v notranjosti kar najbolj minimalni. Odprli so del zunanje ograje, tako da je od takrat paviljon odprt na Dunajsko cesto, hkrati pa se odpira na notranji vrt, poudarja arhitekt Robert Potokar. Tudi sam vidi arhitekturo Marka Šlajmerja kot zelo kakovostno, njegova izjemnost se kaže tudi v nadgradnji spomenika NOB z razglednim stolpom v Goriških brdih. »To je simbolno lepa zamisel ter je hkrati drzen konstrukcijski in estetski vrhunski dosežek svojega časa,« še dodaja Potokar.

Tudi avtorico razstave dr. Natašo Koselj, ki jo je Šlajmer očaral predvsem s svojim inteligentnim pisanjem, najbolj navdušuje ta minimalistično in racionalno zasnovan razgledni stolp, ki je tudi lepo obnovljen. »Letos mineva sto let od oktobrske revolucije in eden najbolj znanih neizvedenih projektov za tretjo Internacionalo je Tatlinov stolp z dvojno spiralo, načrtovan v St. Petersburgu. V nasprotju z Rusi Slovenci premoremo uresničenega, ki se pne ob dveh vertikalah. Je spomenik NOB, a je hkrati neprecenljiv nacionalni biser, na katerega bi se moral povzpeti vsak zavedni Slovenec vsaj enkrat v življenju. S svojo premišljeno ubrano zasnovo ne vleče pogledov samo nase, ampak predvsem omogoča fantastične razglede na naravne lepote Slovenije in še daleč dlje, vse do Tržaškega zaliva. Kaj več bi si lahko še želeli?« se zgolj retorično sprašuje. Odgovor se ponuja na vrhu stolpa.