Tiskane izdaje
Kralj Dom Sebastiao oziroma Sebastjan I. Portugalski iz 16. stoletja velja za enega bolj tragičnih protagonistov zgodovine Portugalcev. Vladal jim je med letoma 1557 – krono je nasledil že kot triletnik, dejansko zavladal je pri štirinajstih – in 1578, ko je bila zanj v starosti 24 let usodna bitka v Maroku, ob kateri je izgubil življenje.
V Afriki je pristal, ker se je na lastno pest lotil križarske vojne proti tamkajšnjemu vladarju, pravi razlog pa je bila vnovična vzpostavitev portugalske pomorske poti do Indije in osvojitev za Portugalsko pomembnih trgovskih postojank v Maroku.
Njegovi smrti je sledilo mračnejše obdobje v portugalski zgodovini. Umrl je brez dedičev, nakar je njegovo domovino v obliki Iberske unije prevzel njegov absolutistični španski sosed Filip II., v kolektivni zavesti Portugalcev pa je tragični mladi kralj prevzel legendarno vlogo, sorodno našemu kralju Matjažu.
Namreč vlogo spečega kralja, ki se bo ob hudi uri naroda vrnil in Portugalcem patriotsko priskočil na pomoč. Podlago legendi so Portugalci poiskali v dejstvu, da kraljevega trupla niso nikdar našli, zaradi česar so upali, da ni padel v bitki.
Kralj padel in se razletel na kose
Tokrat je kralj, kot piše Reuters, zaradi nesmiselnega obnašanja nekega mladeniča v Lizboni znova padel. Ko je mladenič želel ustvariti selfi ob njegovem kipu, postavljenem v nišo med monumentalnima podkvastima vhodoma v leta 1890 zgrajeno in danes spomeniško zaščiteno poslopje železniške postaje Rossio sredi Lizbone, se je želel povzpeti na njegov piedestal, ob tem pa kralja prevrnil.
Kraljev kip je zgolj zaradi selfija padel in se razletel na kose, mladeniča pa čaka sodnik. Ne na njegovo pobudo, saj je po nesreči skušal pobegniti, a so policisti ubrali tempo, hitrejši od njegovega.
Poslopje železniške postaje stoji ob starodavnem, še srednjeveškem trgu, enem glavnih v portugalski prestolnici, ki mu prav tako pravijo Rossio (uradno je sicer trg kralja Petra IV. Portugalskega), velja pa za pomemben spomenik portugalske arhitekture 19. stoletja s fasado, ki je rezultat kombiniranja romantike in historicističnega obujanja nacionalne arhitekture zgodnjega 16. stoletja, pa tudi inovativne gradbene tehnologije.
Pri gradnji postaje so uporabili lito železo, tehniko, ki je v Evropi v času industrijske revolucije omogočila niz monumentalnih javnih meščanskih gradenj. Arhitekt poslopja je bil domačin José Luís Monteiro.
