Prispevki za novi kulturni model (1): Notranja zadeva kulturnikov?

Po seriji člankov, v katerih so trije nekdanji ministri za kulturo ter sedanja ministrica odgovorili na vprašanja, povezana s prenovo sistemske urejenosti kulturnega področja, bodo v prihodnje predstavili svoje poglede nekateri akterji v slovenski kulturi.

Drugi del razprave odpira trojka, ki je pod »akronimom« SRČ javno že večkrat podala svoje mnenje o anomalijah slovenskega kulturnega modela. Sestavljajo jo Mitja Rotovnik, nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma, dr. Vesna Čopič, pravnica, sociologinja in predavateljica na Fakulteti za družbene vede, ki že vrsto let aktivno preučuje slovensko kulturno politiko, in dr. Borut Smrekar, nekdanji direktor in umetniški vodja ljubljanske Opere ter danes svetovalec upravnice celjskega gledališča.

V katerih točkah je trenutna sistemska ureditev kulturnega področja po vaše najbolj zgrešena in zakaj?

Sedanja sistemska ureditev omogoča, da je kultura v demokraciji postala notranja zadeva kulturnikov, politika pa se je s tem znebila odgovornosti za kulturni razvoj.

Zgrešeno je v praksi ustaljeno pojmovanje javnega interesa kot statične kategorije, ki služi vzdrževanju obstoječega stanja. Danes vse, kar javno financiramo, pade pod javni interes. Obstoječa orodja razdeljevanja javnih sredstev (neposredni pozivi, javni razpisi, javni pozivi …) in zakonski oziroma strateški dokumenti (zakoni, nacionalni in lokalni programi) niso dovolj učinkoviti, da bi lahko prepoznali, zakaj je financiranje določenega programa ali projekta v javnem interesu oziroma upravičeno.

Zaradi kolektivnega odločanja, ki zamegljuje odgovornost, neoperativnih nacionalnih in lokalnih kulturnih programov, predstavniško sestavljenih organov upravljanja v javnih zavodih, deprofesionalizacije ministrstva itd. je široko razprta možnost uveljavljanja interesov različnih interesnih skupin in cehovskih združenj mimo javnega interesa.

Interesi izvajalcev kulturnega programa prevladujejo nad strokovnim in kakovostnim uresničevanjem kulturnih programov (npr. v javnih zavodih so interesi zaposlenih pred izpolnjevanjem poslanstva zavodov).

Sistem je socialno nepravičen (popolna zaščita javnih uslužbencev s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas na eni in vse večje izkoriščanje prekarcev in samozaposlenih).

Napačno je pojmovanje in izvajanje vloge in funkcij ministrstva, ki bi moralo s kulturnim proračunom oblikovati in voditi politiko, zavezano kulturnim ciljem (umetnosti in ustvarjalnosti), z ostalimi ministrstvi pa vzpostaviti take oblike sodelovanja, ki bodo pripeljale do bistveno boljšega izkoriščanja potencialov umetnosti in kulture v njihovih resornih politikah.

Kako bi uredili razmerja med državo in občino kot nosilkama javnega interesa?  

Razmerje med nosilci javnega interesa (državo/občinami) in izvajalci javnega interesa (javnimi zavodi) je razmerje med ustanoviteljem (principalom, ki določi namen obstoja javnega zavoda – »kaj«) in izvajalcem (agentom, ki glede na svojo strokovno usposobljenost avtonomno uresničuje to poslanstvo – »kako«). Zato je potrebna delitev na vodenje (iz naslova avtonomije izvajanja poslanstva) in na nadzor (iz naslova ustanoviteljskih pravic in dolžnosti). Javni zavod pa potrebuje tudi organ, skozi katerega se bodo predstavljali interesi deležnikov in izvajal javni nadzor tako nad javnim zavodom kot njegovim ustanoviteljem.

Kaj pa razmerje med javnim interesom v kulturi in med delovanjem trga v kulturi?

Kulturna politika je odgovor na napake trga, zaradi katerih je potrebna javna intervencija. Že sedanji kulturni krovni zakon določa, da so »javne kulturne dobrine tiste kulturne dobrine, ki jih na trgu ni v zadostnem obsegu ali kakovosti, ali niso dostopne najširšemu krogu uporabnikov in jih zaradi tega zagotavljajo država ali lokalne skupnosti«. Pomanjkljivost sedanje ureditve je le v tem, da ni kot dodaten pogoj določeno, da so te kulturne dobrine tudi v javnem interesu.

Kako bi moralo biti urejeno imenovanje vodilnih v kulturnih institucijah?

Na način, ki bo v največji možni meri preprečeval negativno selekcijo, politično kadrovanje in klientelizem ter temeljil na strokovni sestavi razpisnih komisij z nalogo ugotavljanja izpolnjevanja strokovnih pogojev. Nad zakonitostjo in korektnostjo izpeljave teh postopkov je treba vpeljati tudi možnost zunanjega nadzora.

Je sistem javnih uslužbencev primeren tudi za kulturo?

Za nekatere dejavnosti je primeren bolj, za druge manj. Bistveno je, da vpeljemo v kulturi možnost zaposlovanja v okviru različnih sistemov, izbira načina zaposlitve pa naj bo odvisna od delovnega mesta in konkretne situacije.

Na kakšen način bi moralo biti po vašem mnenju urejeno financiranje kulture?

Tako, da bo omogočal čim boljše doseganje zastavljenih ciljev in racionalnejše poslovanje izvajalcev kulturnih programov. Med nujnimi ukrepi za večjo kakovost upravljanja z javnimi sredstvi je uvajanje individualne odgovornosti pri delitvi javnega denarja, radikalna sprememba na področju upravljanja javnih zavodov in poleg preverjanja zakonitosti porabe javnih sredstev tudi preverjanje in vrednotenje rezultatov financiranja.

Kakšno bi moralo biti razmerje med javnim sektorjem, neodvisno kulturno produkcijo, samozaposlenimi in zasebnim sektorjem v kulturi?

Kulturni sistem mora biti pluralen (kar predpostavlja različne tipe pravnih oseb, torej tudi take, kjer država nima nikakršnega vpliva na upravljavsko strukturo) in odprt za drugačne organizacijske/produkcijske modele. Ne glede na vse razlike pa mora biti osnova javni interes za programe oziroma projekte. Doslej so bili kot zakonska obveznost razumljeni samo javni zavodi, zato nismo imeli niti pluralnega niti učinkovitega sistema. Seveda gre lahko pri tem le za proces z diferencirano obravnavo različnih področij.

Kako bi dosegli odločilno besedo stroke pri razvoju slovenske kulture in zmanjšali vpliv politike?

Oblikovati je treba sistem, ki bo dajal prednost strokovnim odločitvam pred cehovskimi in strankarskimi interesi. Med ukrepe pa sodi ločitev političnega odločanja (»kaj«) od strokovnega (»kako«), vzpostavitev informacijske podpore za odločanje, povečanje udeležbe strokovnjakov v procesih odločanja, individualizacija odgovornosti in izvajanje odgovornosti za sprejete odločitve, uvedba stalne notranje in občasnih zunanjih evalvacij (tudi mednarodnih), profesionalizacija ministrstva itd.

Opišite, prosim, osnovno strukturo novega kulturnopolitičnega modela.

Ključni momenti so opredelitev javnega interesa kot dinamične kategorije, ki se nenehno preizprašuje, vrednoti in tudi spreminja; sledenje kulturnim ciljem kot primarna naloga resornega ministrstva; okrepitev položaja stroke in zagotavljanje strokovne in informacijske podpore organom odločanja; povečanje poslovne in programske avtonomije javnih zavodov, a le v okviru artikuliranega javnega interesa, s permanentnim in okrepljenim nadzorom; nadzor nad zakonitostjo in korektnostjo kadrovanja; uresničevanje poslanstva pred interesi zaposlenih z zasedbenim načrtom in ukrepi, ki omogočajo vzpostavljanje ustreznejših kadrovskih struktur v javnih zavodih; enakopravnejši dostop do dela samozaposlenim in drugim kategorijam deležnikov (ukrepi na področju delovnih razmerij v javnih zavodih, tarifni pravilnik za zunanje sodelavce, vsebinsko prenovljena konkurenčna prepoved, povezovanje kadrovske politike s programskimi potrebami ipd.); uvedba finančnih kvot za nevladni sektor kot zakonske kategorije kot tudi načrtovanje deleža za podporo samozaposlenim v kulturi in republiških priznavalnin, povezovanje socialnih prispevkov z opravljenim delom in uveljavljanje mesečnega zneska samozaposlenim v kulturi kot alternativno obliko podpore tistim, ki bi sicer imeli pravico do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna.

Kultura naj pokaže celotni družbi, da ima lastno vizijo, v okviru katere so spremembe potrebne zaradi kulture kot javne dobrine in javnega interesa zanjo. S tem lahko ponudi drugačen pogled na razloge za prepotrebne strukturne reforme tudi na drugih področjih, kar je enkratna priložnost, da se vrne ponovno v središče družbenega in političnega dogajanja.