Ocena razstave Hipnoza: Kaj vidijo zadeti zajci in faraonske mačke

Razstava Hipnoza Beti Bricelj in Barbare Jurkovšek je več kot vsota del dveh po izrazu precej razlikujočih se umetnic. Je lep primer prelivanja stvaritev obeh sodelujočih, njihovega zlivanja v samosvojo, dovolj kompaktno razstavno celoto, kar pri tovrstnih sodelovanjih še zdaleč ni samoumevno.

Slikarka Beti Bricelj je nadaljevalka tradicije oparta (optične umetnosti), znotraj njegovih klasičnih izhodišč, danosti, omejitev preigrava, raziskuje, se poskuša samosvoje izraziti. Geometrijska določenost tega načina likovnega izražanja po svojem bistvu ne sodi med najbolj sproščene, vseeno pa z oblikovnimi in barvnimi možnostmi ustvarjalcem daje kar nekaj možnosti. Vidi se, da Bricljeva, bolj ali manj uspešno, poskuša z izvirnimi oblikovnimi rešitvami, med drugim simulira tudi valovite forme, kar povzroča učinke prelivanja, mehča strogost ravnih linij. Uporabi precejšen del barvnega spektra, s poudarkom na modri in zeleni, raziskuje tudi nekaj subtilnejših svetlobnih učinkov.

Jurkovškova je zastopana z bizarnimi (pojem ni uporabljen v slabšalnem smislu) kipci realnih ali domišljijskih živalic s poudarjeno hipnotičnimi očmi in s slikami z enako tematiko, ki učinkujejo drugače od njenih zidnih skulpturic. Te so namreč specifična zmes estetike igrač, kičastih suvenirjev in šegavih kiparskih izdelkov, mnoge delujejo kot parodija lovskih trofej, ne puščajo pa povsem enotnega vtisa. Nenavadnost nekaterih je dovolj sugestivna, da prepriča, druge pa precej vlečejo v infantilno smer, kar jim seveda škodi.

Vsi kipci torej ne prepričajo, z avtoričinimi slikami pa tovrstnih težav skoraj ni. So precej suverenejše, bolj domišljene, na zelo poseben način »odštekane«, kar še zlasti velja za platna s faraonskimi golimi mačkami, pa tudi za sliki z zajčkoma pred polno Luno in obrisi konoplje, ki smo ju v Equrni že videli.

Kot rečeno, je posebna kvaliteta razstave ubrano součinkovanje del obeh avtoric, spogledovanje rdečih zajčjih in zelenih mačjih oči, njihovih globokih pogledov, in slik Bricljeve, ki v tem kontekstu delujejo na nov, poudarjeno halucinanten način. Razstava res ustreza svojemu naslovu, hipnoza se res zgodi, postavitev učinkuje simpatično in sproščujoče. Ob njenem doživljanju je mogoče prestopiti kakšno mejo, da pa jih ne bi preveč, pred ogledom odsvetujem uživanje psihoaktivnih substanc.