Tiskane izdaje
Andreja Pibernika je likovno ustvarjanje spremljalo od mladih nog. Zato pester razpon njegovega delovanja, od prvih resnih poskusov, prek študija kiparstva na ljubljanski likovni akademiji, sodelovanja s subkulturno umetniško produkcijo, do vzpostavitve samostojnega izraza v risbi in kiparstvu ne preseneča.
Različna področja likovnega izražanja Andreja Pibernika kot svojevrstna »rdeča nit« povezuje iskateljska težnja, ki jo lahko zasledimo tako pri risbah, gvaših, slikah, karikaturi in ilustraciji kot pri mali plastiki v glini ali lesu, ki so v izboru predstavljeni na razstavi (na ogled do 15. marca v kranjski Galeriji v Mestni hiši).
Andrej Pibernik je za nosilca likovne pripovedi najpogosteje izbral človeško figuro, ki jo je postopoma razvijal v različnih slikarsko-risarskih interpretacijah in nizih kipcev iz žgane gline. Na področju risbe kot likovne zvrsti, ki jo je intenzivno negoval, mu je uspelo razviti prepoznaven likovni rokopis. Bolj od različnih načinov nadgradnje risbe z barvo je zanimivo Pibernikovo vrednotenje risbe kot odseva stvarnosti, lastnih razmišljanj in podzavestnega odzvanjanja misli ter ustvarjalne intuicije.
Zato pri njegovih delih ne moremo zaslediti mimetičnega popisovanja videnega. Motivi so stkani iz drobnih črt in drugih oblik, najpogosteje zarisanih s tušem, ki jih je Andrej Pibernik po potrebi gostil in razpredal po površini belega papirja ter povezoval v arabeskno igrive ali dramatične skupke, ki imajo logično mesto v sklopu likovnega organizma. V tovrstnem načinu oblikovanja kompozicij bi lahko videli tudi obliko likovne meditacije, ne glede na prikazane strašljive, groteskne, s trpkostjo prežete oblike obrazov mask, rok in teles, v kakršnih je likovnik včasih zaslutil jedro človekove konstitucije.
Pri številnih tako nastalih risbah bi lahko dejali, da je Andrej Pibernik s črto razmišljal, analiziral in reinterpretiral vidni svet, do katerega je bil – ne glede na odsotnost realističnih komponent – vselej izjemno odprt, pri nekaterih karikaturah in ilustracijah pa tudi družbeno angažiran. Leta 1985 je objavil prve karikature v Mladini. Leta 1987 je postal tehnični urednik kranjskega mladinskega glasila Naprej. V letih 1996–1998 je objavljal satirične ilustracije v Književnih listih.
Tudi pri malih figuralnih plastikah je očiten odmik od realistične zasnove. Narativno obloženost risbe so pri kiparstvu nadomestile zapletene prostorsko-kompozicijske rešitve. Pomembna vloga je bila dodeljena Pibernikovemu hotenju, da bi upodobil različne oblike moškega ali ženskega telesa, ki zaradi preoblikovanih dimenzij posameznih telesnih delov nastopajo v simbolni vlogi človeškega lika ali v vlogi likovnega organizma kot nosilca rešitve določenega kompozicijskega ali oblikovnega vprašanja.
Prisotno je poigravanje s prostorsko ritmiko in različnimi pogledi na telesne gmote. Po zaslugi spremembe očišča se včasih spreminja celo vsebinski značaj posamezne plastike. Predrtine in votli deli so razbremenili masivnost posameznih plastik.
Poseben sklop tvori portretna plastika (Primož Trubar, France Prešeren, Simon Jenko, Janez Bleiweis, Jože Udovič), pri kateri je Andrej Pibernik fizično podobo upodobljenca povezoval s prvinami psihično orisanega, duševnega portreta. Tudi pri sakralnih motivih je Pibernika bolj od konkretnega ikonografskega vzorca zanimala nanj vezana duhovna komponenta. Osrednji kiparski motiv je Križani. Živo, trpeče Kristusovo telo, pritrjeno na križu ali predstavljeno v drži, kot bi bilo pribito na razpelo, je postalo izhodišče za povezavo pridobljene kiparske suverenosti s Pibernikovimi razmišljanji o življenju in bivanjskih izkušnjah.
