Tiskane izdaje
Televizija Fox je po novem letu začela predvajati TV serijo Obsodba. Zgodba o talentirani pravnici, hčerki nekdanjega predsednika ZDA, ki vodi urad za preverjanje verodostojnosti sodb, je ena v vrsti detektivskih ali preiskovalnih serij, ki so narejene po istem kopitu. Kaj nam sporočajo?
Na začetku Obsodbe spoznamo glavno junakinjo Hayes Morrison, ki jo policija aretira zaradi posedovanja kokaina. Kmalu dojamemo, da je glavna junakinja cinična in samodestruktivna ženska, obenem izjemna pravnica, katere življenje je zaznamoval očetov predsedniški mandat, zdaj pa materin naskok na senatorski stolček. Okrožni tožilec, Hayesin nekdanji partner Conner Wallace, ji ponudi kupčijo: če prevzame vodenja enote za preverjanje verodostojnosti sodb, je ne bo preganjal zaradi posedovanja drog.
Osnovna ideja je seveda v tem, da bo uporniška, neobvladljiva, a nadvse pametna Hayes v svoji novi službi vendarle našla poklicno in osebno odrešitev. In res – vsaka nova epizoda prinese nov primer, ki ga elitna ekipa strokovnjakov Morrisonove preuči, sledi dokazom, presenetljivim obratom in naposled presodi, ali je bila sodba pravična. Navadno najdejo določeno procesno napako, pomanjkljiv ali dodaten dokaz, ki obsojencu ali obsojenki na smrt odpre pot na svobodo.
Kritika in ideologija
Kot vselej pri tovrstnih serijah je zanimiv njen ideološki okvir. Po eni strani bi lahko sporočilo serije, ki pokaže na vrsto sistemskih anomalij ameriškega pravosodnega sistema, lahko videli kot izjemno kritično, a končno sporočilo nadaljevanke je v tem, da ima ta problematičen pravosodni sistem samoočiščevalne mehanizme, ki slej ko prej poskrbijo za uveljavljanje pravice.
Takšno nihanje med realizmom in vsesplošnim zaupanjem v obstoječi sistem, je značilno za celo kopico detektivskih ali kriminalističnih TV nanizank, ki polnijo predvsem programe televizij Fox in Brio ter še vrsto drugih. Gre za TV serije, kot so: Mentalist, Castle, Beli ovratnik, Osnove Sherlocka Holmesa itd.
V vseh teh namreč lahko prepoznamo sorodno strukturo detektivke. V vsaki od teh je ospredju genialni preiskovalec ali detektivski par, ki raziskuje sočno kriminalno zgodbo in jo v okviru posamične epizode tudi razreši. Vse pogosteje so v tovrstnih serijah na tnalu korumpirani policisti ali politiki, organizirani v zapleteno zaroto, ki jo skozi celotno sezono (ali več teh) razrešujejo glavni junaki.
Paradoks tovrstnih serij je torej v tem, da največkrat trajajo po več sezon (v eni sezoni se zvrsti okoli 22 delov), tako da imamo opravka z obilico zločinov, sistemskih anomalij, obenem pa ustvarjalci serije poskušajo ohranjati videz, da se vse to odvija v najboljši vseh držav. Z drugimi besedami, v teh serijah se, denimo, glavni detektiv ali detektivka ali kakšen drugi junak nikoli ne vpraša, ali ni z družbo, kjer vlada toliko kriminalitete, korumpiranih policistov in politikov, nekaj v temelju narobe.
A diskrepanca med dozdevno kritiko sistema in njegovo afirmacijo ima nekaj opraviti s spremembo znotraj tega žanra TV serij. V njem gre namreč v osnovi za nanizanke, kar pomeni, da v enem samem delu (40 minutah) po vnaprej znanem vzorcu, z enakim naborom igralcev in navadno z nekaj šaljivosti razgrnejo in razpletejo posamični detektivski, pravni itd. zaplet. Gre za strukturo, ki jo poznamo že iz detektivk Agathe Christie s Herculom Poirotom in del Arthurja Conana Doyla o Sherlocku Holmesu, pa tudi iz TV serije o detektivu Columbu (Peter Falk). V tem žanru glavni junak ostaja vseskozi enak, tako da gledalec ve, da bo ta genij uspešno razrešil primer. Ta predvidljivost posamične zgodbe in nespremenljivost nosilnega lika obenem pomeni, da pri njem ali njej ne moremo najti psihološkega razvoja, značajskih sprememb. Nanizanka ima torej svojo posebno časovnost – ponavljanje enakega –, tako da vsako novo epizodo motrimo iz hipotetičnega začetka. Užitek v tem žanru potlej pa izhaja prav iz neskončne ponovljivosti enega in istega vzorca.
Realizem in žanr
Novodobne nanizanke, ki temeljijo na tem modelu, pa so žanrsko potezo čiste ponovljivosti istega vzorca nekoliko spremenile. V njih se namreč genialni glavni junak ali junakinja (s prav tako odrejenimi osebnostnimi karakteristikami) razvija, spreminja, postaja psihološko kompleksnejši.
Hayes Morrison iz Obdsodbe se tako tekom prve sezone preda svoji novi službi in se zaljubi v nekdanjega partnerja. Podobno Patrick Jane v seriji Mentalist, ki pomaga kalifornijskim agentom CBI pri raziskovanju zločinov, poskuša izslediti serijskega morilca Red Johna, ki mu je pokončal družino. V Castlu istoimenski junak, ki je pisatelj uspešnih kriminalk, z močjo domišljije pomaga razreševati primere detektivke newyorške policije Kate Beckett, poskuša priti do resnice umora njene matere. V Belem ovratniku, kjer talentiran goljuf Neal Caffrey s Petrom Burkom združi moči pri preganjanju kriminala belih ovratnikov, spremljamo tudi zagonetko o usodi njegove zaročenke.
Ti liki torej niso več povsem nespremenljivi in predvidljivi, ampak jih ključno zaznamuje tragedija. Njihov osebni razvoj lahko bržkone povežemo s še enim žanrskim premikom. Nekoč v žanru nanizank detektivski par (če je šlo za moškega in žensko) nikoli ni konzumiral ljubezni, čeprav je bila njuna privlačnost tako rekoč otipljiva, medtem ko danes ni več redkost, da junaka naposled zaživita kot ljubezenski par: na primer v Castlu, Mentalistu, Kosteh (sicer proti koncu serije).
Najboljši primer nekdaj nespremenljivih glavnih likov žanra nanizanke je bil Columbo, ki je bil celo oblečen vselej enako, v isti pošvedrani plašč, prav tako je njegov stil razvozlavanja uganke umora vselej identičen (tako da je z neskončnimi navidez naivnimi vprašanji zlomil glavnega osumljenca). Novodobni akterji naslednika tega žanra v ospredje postavijo hecno mešanico ekscentričnega detektiva in njegovo naraščajočo značajsko kompleksnost. In prav to se zdi tudi najšibkejša točka tovrstnih serij.
Neskončna ponovljivosti istega v nanizankah z lahkotno noto je gledalcu omogočila, da se je brezskrbno prepustil predvidljivemu in neobvezujočemu žanru. V trenutku ko se v format nanizanke prebije dozdevno bolj pretanjena psihologizacija in elementi realizma, pa zgodba postane povsem neverjetna in protislovna: svet je obenem grozen, prepreden z zločinom, po drugi strani se ga da enostavno izboljšati. Realizem, psihološko kompleksni junaki naj bi tem zgodbam priborili večjo relevantnost, a paradoksalno so prav s tem realističnim dodatkom zgodbe zanimivih likov izgubile prepričljivost in veliko mero gledalčevega užitka.
