V Bowlesovem zavetju

Pri založbi Litera je izšla Čitanka, zbirka odlomkov iz del Paula Bowlesa, ki jih je izbral in s spremno besedo opremil in skupaj z Tonetom Škrjancem prevedel Andrej Blatnik.

Čitanka, izbor odlomkov iz del nekega avtorja, je na slovenskem knjižnem trgu posebnost. Ponuja izhodišče za spoznavanje in nadaljne raziskovanje ustvarjalnosti nekega avtorja, mislim pa, da bodo Literine čitanke pritegnile predvsem bolj študiozno usmerjene in poglobljene bralce. Kot je pred časom povedala urednica Petra Vidali, bodo v taki obliki izdajali moderne klasike, avtorje, ki so izrazito vplivali na tek sodobne književnosti. Ameriški pisatelj Paul Bowles (1910–1999) je predstavljen z izborom kratkih zgodb, z odlomki iz vseh štirih romanov in z dvema esejema. Gre za avtorski izbor Andreja Blatnika, ki je zagotovo velik poznavalec tega literata, nenazadnje je njegov roman Zavetje neba izdal v zbirki XX. stoletje Cankarjeve založbe ter knjigi pripisal izčrpno spremno besedo.

Bowles je avtor, ki velja za klasika šele zadnja desetletja, slavo pa si je pridelal relativno pozno, in še to večinoma po zaslugi filmske adaptacije svojega prvega, vendar najbolj znanega romana Zavetje neba. Izdal ga je leta 1949, star 39 let, pred pisanjem se je ukvarjal z glasbo, komponiral je za balet, film in teater. Gre za izrazito samosvojega avtorja, ki se izmika kategorizacijam, kljub temu pa omenimo, da je bil blizu kroga bitnikov. Prijateljeval je z njimi in jih vabil k sebi domov v neugledno stanovanje v blokovski soseski maroškega mesta Tanger, kjer je preživel zadnjih petdeset let svojega življenja, vendar je njegova proza slogovno tradicionalnejša od bitniške. Uvrščajo ga tudi k eksistencializmu, imenujejo ga celo edini ameriški literarni eksistencialist.

Blatnikov izbor Bowlesovih tekstov je reprezentativen; predstavlja vso tematsko-motivno raznolikost Bowlesovega opusa. Tipičen topos, kjer se dogaja večina Bowlesove proze, je Severna Afrika, nekaj zgodb in en roman pa so umeščeni tudi v Latinsko Ameriko. Primarna tema Bowlesovega pisanja pa trk dveh različnih svetov, civiliziranega zahodnega in »necivliziranega«, »barbarskega« tretjega sveta. Osrednji liki so največkrat Američani, ki potujejo, čeprav bolj zaradi potovanja samega kot zaradi kakšnega točno določenega cilja, nemalokrat gre za beg iz utečenega življenja v neznano, za željo rešiti se spon kapitalistične družbe. Zahodnjak je prikazan kot vsiljivec v arabskem ali latinskoameriškem svetu, domorodci pa kot zanikrni, zvijačni in hinavski; v Zahodnjaku vidijo predvsem plen, s katerem je potrebno ustrezno obračunati, zato se odnos med Zahodnjaki in domorodci ponavadi sprevrže v surovo igro s tragičnim koncem. Nič nenavadnega ni, če se drame odvijajo v ljubezenskem trikotniku ali četverokotniku. Romaneskni liki so nemalokrat razrahljane zavesti, v zamaknjenem stanju, ki ga povzroča uživanje kifa ali kake druge omamne substance. Pomembno mesto zasedajo tudi zgodbe, ki ubesedujejo zamenjavo osebne identitete.

Bowles bralca, ki prvič vzame v roke njegovo knjigo, zagotovo preseneti. Okolica dogajanja je res eksotična, vsebina pa senzualna in poltena, a tudi umazana, smrdljiva in razpadajoča. Vzdušje je temačno, grozeče, skrivnostno, Bowles je mojster atmosfere. Konci so pogosto nasilni, celo okrutni, zgodbe kot celota pa šokantne (kastracija dečka v zgodbi Krhki plen pa najbolj eklatanten primer). Iz izbranega gradiva in poprejšnjih izdaj Bowlesa v slovenščini se da naslutiti, da sta v njegovem opusu dva vrhunca: roman Zavetje neba in kratke zgodbe. Zavetje neba govori o treh zahodnjakih s precej izpraznjeno eksistenco, ki se hočejo ponovno napolniti z blodenjem po puščavi. Kratke zgodbe pa so napisane v nekem presenetljivo intenzivnem tonu, napetosti, odvijajo se skoraj kot kriminalke. Zanimiv je tudi kot esejist, odlomki iz ostalih treh romanov pa ponujajo premalo podlage, da bi si o njim lahko ustvarili konkretnejše mnenje. Upajmo, da bomo katerega od njih lahko kmalu v celoti prebrali v slovenščini.