Tiskane izdaje
Ena od posledic zadnje finančne krize je paradoksalno ta, da se je ekonomski red, ki je tlakoval pot v krizo, le še učvrstil in dal večjo verodostojnost premisi, da ni alternative obstoječemu. Razstava Nizkoproračunske utopije v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) se noče odreči vizijam umetnosti v zamišljanju alternativnih svetov.
Utopija, zamišljanje alternativnih svetov, je le en aspekt razstave v MSUM. V glavnem tam najdemo dela iz muzejske zbirke Arteast 2000+, od katerih smo jih nekaj lahko že videli – denimo v sklopu razstav Ponovitev. A konceptualna zastavitev Nizkoproračunskih utopij obenem razpira vprašanje, kaj je muzejska zbirka in kakšen je status muzeja sodobne umetnosti danes.
Dela vzhodnoevropskih umetnikov pretežno avantgardistične provenience po drugi svetovni vojni sta kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur umestili v dvajset tematsko zastavljenih ambientov. Vse umetnike družijo sorodne razmere nastajanja umetnosti v državah brez razvitega umetnostnega trga, z majhnimi proračuni umetniških institucij, po koncu socializma pa tudi v vse slabših preživetvenih pogojih za umetnike. Z izjemo sorodnega konteksta vsak ambient na razstavi ponuja specifičen pristop k utopijam.
Zanos in kritka
Tako denimo ambient Nova umetnost za novo družbo prinaša dela zagrebške umetniške skupine Exat 51, ki je v petdesetih letih predvidela abstraktno umetnost kot pravo umetnost za novo socialistično družbo. Ideje modernizma in abstrakcije so implementirali tudi v oblikovanje in risanke.
Če je po vojni obstajal zanos pri gradnji nove države, je socialistična država s strani umetnikov prejela vrsto kritik. Ambient Podzemlje ponuja vstop v osemdeseta leta pri nas, ko sta punkovska scena in skupina Borghesia krojili paralelni kulturni in politični prostor. Na razstavi najdemo vrsto umetniških projektov, ki jih lahko razumemo kot iznajdevanje umetniške svobode v svinčenih časih romunskega ali bolgarskega socializma. Tu velja izpostaviti video Iona Grigorescuja, v katerem se goli umetnik za štirimi stenami svojega doma boksa sam s seboj. Predstavljen je v ambientu Bodytopije, v katerem najdemo performanse in instalacije umetnikov, ki so na lastnih telesih iskali prostor drugačnosti in svobode. V tem sklopu so na ogled rekonstruirana scena in fotografije s performansa Ritem 0 Marine Abramović.
Kot alternativni odgovor na svet po padcu berlinskega zidu in še posebej vojno na območju nekdanje Jugoslavije je na razstavi logično tudi Država NSK. Zanimiva je soba, v kateri umetniki, kot so Sašo Sedlaček, Vadim Fiškin in Tobias Putrih, s proučevanjem geografskih in geopolitičnih fenomenov na novo interpretirajo razmerja v svetu ali preprosto gradijo nove geometrične in utopične oblike sveta. Ikonično delo Triglav skupine OHO je tokrat razstavljeno skupaj z dvema ponovitvama: rekonstrukcijo prvotne instalacije skupine Irwin in potem še Triglav na Triglavu, ko so trije Janezi Janše ponovili instalacijo na glavnem slovenskem vršacu. Ta sklop sta kustosinji poimenovali Samozgodovinjenje, saj gre za to, kako Irwin in Janezi Janše umestijo same sebe v zgodovinski kontekst ključnih prelomov slovenske umetnosti.
Del razstave predstavlja odmeve na aktualne politične dogodke. V prostoru Karneval lahko vidimo maske, ki so jih ljudje nosili na vstajah leta 2012 (fotografije Igorja Anđelića), ali pa fotografije Boža Flajšmana s protestov proti žici. Delo osvobaja bi lahko videli kot vsaj kritičen, če ne kar distopičen odziv umetnikov na položaj sodobnega delavstva pri nas. Tu izstopa delo Andreje Kulunčić, ki je sodelovala z delavci danes propadlega Vegrada in v svojih instalacijah pokazala, kako se za lepimi projekti skrivajo grozljive zgodbe izkoriščanja delavcev. Tadej Pogačar je na razstavi zastopan s projektom, v katerem se je v sodelovanju s prostitutkami ukvarjal z njihovimi delovnimi razmerami. V ambientu Obljubljene dežele pa je čisto sveža pridobitev, instalacija srbskega umetnika Đorđa Balmazovića, na kateri so s pričevanji, skicami in zemljevidi zaznamovana potovanja migrantov z Bližnjega vzhoda v Evropo.
Razstava se konča z Artizacijo prostora, v kateri gre za integracijo prostora in gledalca v umetniško delo v ambientih Vinka Tuška in gibanje umetnine, za kar si je prizadevala skupina Nove tendence in na čemer med drugim temelji vizija vesolja kot novega prostora umetnosti Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča.
Zdenka Badovinac je v razpravi, ki spremlja razstavo, zapisala, da pomen zbirke Arteast 2000+ ni v njeni ekspanziji, ampak je orodje za proizvajanje znanja in drugačnih pogledov na svet. Zbirka je dovolj močna, da omogoča preverjanje zgodovinskih narativov, a brez nove kanonizacije. MSUM se je odrekel konceptu stalne postavitve zbirke prav na podlagi premisleka, da muzej ne bo enkrat za vselej zakoličil pogleda na zgodovino te umetnosti, ampak si, nasprotno, umetniška dela zaslužijo, da sta njihov pomen in sporočilo preverjena z različnimi postavitvami.
Muzej s samorefleksijo
Tretja dimenzija razstave je naposled v tem, da MSUM kritično preveri lastno pozicijo pri konstruiranju umetnostne zgodovine. Zdenka Badovinac takšen tip sodobne umetniške institucije, ki se bolj posveča samorefleksiji kot ekspanziji, bolj izrabi potencialov znotraj zbirk in okolja, v katerem deluje, kot površnemu spektaklu, imenuje trajnostni muzej. Gre za utopistični koncept muzeja, ki je po njenem edini mogoč odgovor na nizkoproračunske delovne razmere, ne da bi vanje zares privolil. Na razstavi je samorefleksija muzeja utelešena v Metamuzeju – na koncu sprehoda se lahko spominjamo razstave prek posnetkov posamičnih sob na vrsti malih zaslonov.
Na Nizkoproračunskih utopijah impresionira predvsem ogromen korpus del iz daljšega časovnega obdobja različnih generacij umetnikov, ki so napravili ključne umetniške zareze predvsem na prostoru vzhodne Evrope. Utopije kot krovni pogled na ta dela prinašajo sporočilo, da je umetnost sama permanentni laboratorij za preverjanje družbenopolitične situacije in iznajdevanje drugačnega sveta. Skupaj z njimi tudi umetniška institucija prevzame status takšnega laboratorija – kjer si lahko odpočijemo od realnosti in zamislimo boljšo alternativo obstoječemu.
