Tiskane izdaje
Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar, ki je doktoriral iz Jožeta Plečnika. Tako je spoznal tudi ženo in se naselil v Sloveniji. Ukvarja se s pisanjem, v slovenščino je prevedena njegova uspešnica Tat umetnin, pred kratkim pa je v ZDA objavil knjigo The Art of Forgery (Umetnost ponarejanja).
Morda v Charneyjevi knjigi ni najbolj presenetljivo to, kako lahko je ponarediti umetnino, ampak to, kako so ljudje in ustanove brezbrižni, ko je ponaredek odkrit. Bolj ali manj jim je vseeno, ali je umetnina originalna ali ponarejena, včasih tudi v svetovno uglednih muzejih.
Noah Charney razdeli ponaredke v štiri skupine. V skupino najpogostejših ponaredkov prišteva dela, ki so nastala v slogu znanih ali ne tako znanih umetnikov. Sledijo jim ponarejene antikvitete, katerih avtentičnost je težko dokazati, če v proces ne vključijo vrste znanstvenih metod preverjanja, a tudi to ne zagotavlja verodostojnih rezultatov.
V skupino najmanj raziskanih ponaredkov sodijo risbe. Te je zaradi prostih linij in neuradne produkcije, ker gre največkrat za pripravljalne skice, najlažje ponarediti in zanje je tudi najtežje dokazati, da niso originali. V četrto skupino Charney uvršča kraljico ponaredkov – navadno kopijo.
Pred nekaj leti je javnost spoznala galerista ponarejevalca Elyja Sakhaia. Njegov način dela je bil zelo preprost. Kupil je neko delo za več sto tisoč dolarjev, zatem pa je sodelavcem, kitajskim imigrantom, naročil, naj naredijo eno ali več kopij. Original je prodal zahodnjakom, kopije pa Azijcem. Prepričan je bil, da se to ne bo nikoli razvedelo.
Vendar se je zmotil. Pred petnajstimi leti sta dve dražbeni hiši, Sotheby's in Christie's, prodajali isto delo Paula Gaugina. To se je razkrilo, ko sta izšla kataloga. Ko so vodilni ljudje avkcijskih hiš dojeli, kaj se dogaja, so obvestili policijo in preiskava jih je pripeljala pred Sakhaieva vrata. Leta 2005 je bil obsojen na tri leta in pol zapora in na 12,1 milijona dolarjev kazni.
Ponarejanje je dokaj preprosto tudi zato, ker večina umetnikov ni dosledno sestavila seznama svojih del. Strokovnjaki so imeli veliko opraviti s tem, da so sestavili sezname vseh znanih del. Tudi ko jih končajo, se vedno znova pojavljajo neznana, vendar podpisana dela nekega avtorja. Med temi so tudi lažna, ne da bi bilo to kadarkoli razkrito. Če je ponarejevalec bister, nadarjen in uporablja arhivske barve in platna, je včasih težko dokazati, da sta slika ali risba ponarejeni.
Ponarejevalec, narodni heroj
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je kot ponarejevalec briljiral nizozemski slikar Han van Meegeren. Zaslužil je pravo bogastvo, saj so mu nasedli tudi največji strokovnjaki. Njegova dela so kupovale galerije in zasebni zbiratelji. Ponarejal je dela znamenitega baročnega slikarja Johannesa Vermeerja, med drugim tudi sliko, ki je veljala za najbolje ohranjeno delo tega slikarja. Po čistem naključju so ga razkrinkali.
Po drugi svetovni vojni so eno njegovih slik našli v zbirki drugega človeka tretjega rajha Hermanna Göringa. Göring si je zaželel Vermeerjevo sliko in Han van Meegeren mu jo je naslikal in prodal za velik denar. Po vojni so ga obtožili kolaboracije, ker je prodal kulturno dediščino nacističnemu okupatorju. Tako je bil prisiljen priznati, da je Vermeerja ponaredil, česar mu niso verjeli.
Da bi se izognil obtožbam in kazni, je moral pred poroto naslikati novega Vermeerja. Obtožbo o veleizdaji so spremenili v prevaro, zaradi česar je bila kazen bistveno nižja. Umrl je leta 1947 kot narodni junak, ker mu je uspelo prevarati Göringa. S ponaredki je menda skupaj zaslužil več deset milijonov evrov v današnji vrednosti.
Naivna galeristka
Eno od najbolj znanih newyorških galerij, Knoedler, je pred tremi leti pretresel škandal zaradi ponaredkov. Glafira Rosales je prišla k direktorici galerije Ann Freedman in jo prepričala, da je po svojih poteh prišla do več dragocenih umetnin. Direktorica ji je nasedla, in to po tem, ko je leta svetovala ljudem, kako odkriti ponaredek. Zgodbi Rosalesove je verjela in začela preprodajati njene slike. Odkupila je več kot štirideset slik avtorjev, kot so Pollock, Rothko in Motherwell.
Zakonca Rosales sta priznala, da je sporne umetnine naslikal 76-letni ilegalni kitajski priseljenec Pei-Shen Qian. Galerija Knoedler je zaslužila 47 milijonov dolarjev, Kitajec niti po tisoč dolarjev za prodani kos in je ta čas na begu, zakonca pa čaka 99 let zaporne kazni. In kaj se je zgodilo z galeristko? Dela kot svetovalka v znani dražbeni hiši.
Losangeleški muzej Getty je verjetno ena od najbogatejših takšnih ustanov na svetu in zato si lahko privošči stvari, ki si jih drugi ne morejo. Ko se je muzej leta 1985 odločil kupiti helenistični kip za dvanajst milijonov dolarjev, je dal eden od muzejskih kustosov odpoved, ker so nekateri, tudi on, že takrat dvomili o pristnosti skulpture. Čeprav je obstajala vrsta indicev, da gre za ponaredek (vmes se je pokazalo, da je res), je še danes pri tej skulpturi mogoče prebrati ploščico z napisom: pribl. 530 pr. Kr. ali moderni ponaredek.
Dr. Charney v knjigi navaja veliko anekdot o ponaredkih. Osredotočil se je predvsem na ponarejevalce in manj na ponaredke.
Na vprašanje, katerega avtorja na svetu največ ponarejajo, dr. Charney odgovarja, da je med modernimi slikarji to Picasso, iz obdobja renesanse pa je to Albrecht Dürer. Kar zadeva umetnostne zvrsti, pa je največ ponaredkov grafik, posebej litografij avtorjev, kot so Picasso, Chagall, Dalí ...
Je mogoče ugotoviti, kolikšen odstotek ponarejenih umetnin je odkritih? »To ni mogoče, saj vemo samo za primere, ko so ponarejevalce razkrili. Lahko obstaja na ducate ponarejevalcev, ki so tako dobri ali boljši od tistih, ki so jih prijeli, vendar zanje ne bomo nikoli izvedeli, ker so bili prebistri. V knjigi govorim o približno šestdesetih ponarejevalcih, največjih v zgodovini, za katere vemo.«
Zakaj in v kakšnih primerih ponaredke težko prepoznajo tudi strokovnjaki? »Sami izdelki so redko briljantni, ko gledamo za nazaj, se pogosto čudimo, kako so nas lahko preslepili. Še manj verjetno je, da so tako skrbno narejeni, da bi prestali forenzično testiranje. Ponarejevalci vedo, da umetnost redko znanstveno preverjajo, tako da si jim ni treba delati skrbi.«
Ker je Charney knjigo naslovil Umetnost ponarejanja, nas je zanimalo, ali je zanj ponaredek tudi umetnost. »Ponaredek je posnemanje umetniškega sloga nekoga drugega. So dobre imitacije, ampak vseeno imitacije. Med več kot šestdesetimi ponarejevalci, s katerimi sem se ukvarjal, bi samo o enem lahko rekel, da je bil na ravni umetnikov, ki jih je ponarejal – Eric Hebborn. Pravzaprav že po definiciji ponarejevalci niso 'veliki' umetniki, kajti večina jih je poskušala delati kariero velikih umetnikov, a jim je spodletelo, in šele potem so se lotili ponarejanja.
