Tiskane izdaje
Kdor bo te dni zašel v Galerijo Kapelica, bo v njej zagledal zasajeno gredico in nad njo naslonjalo, ki človeku omogoča čim bolj mirno in potrpežljivo stanje na mestu. V postavitvi bo obiskovalec morda prepoznal grob ali celo asociiral na krščansko ikonografijo križa in odrešenika. A projekt Soočanja z rastlinskim Drugim Špele Petrič je obenem bolj preprost in zapleten hkrati.
Špela Petrič se v zadnjem času ukvarja s problemom človekovega razmerja do rastlin, torej živih organizmov, ki jih pogosto dojemamo kot zgolj objekt za zadovoljevanje človekovih potreb. V performansu in instalaciji Soočanja z rastlinskim Drugim se Špela Petrič posveti prav temu netematiziranemu svetu. To počne v okviru bio arta, polja, v katerem lahko na razmerja med različnimi vrstami živega pogleda z drugačne perspektive, za katero v znanosti ni prostora in ki je izključena tudi iz raznih etičnih kodeksov.
Že dolgo je znano, kako se rastline odzivajo na stres, kako »občutijo« grožnje ali pa, nasprotno, kako blagodejno nanje deluje topla človeška beseda. Kmetovalci in tisti, ki vzgajajo sobne rastline, so že seznanjeni z določeno senzibilnostjo rastlinskega življenja.
Pasivna opazovalka zelenice
V performansu in instalaciji je Petričeva z znanstveno metodologijo pristopila k preučevanju interakcije med človekom (umetnico) in rastlino (vrtiček kreše, ki jo je v galeriji sama zasejala). Avtoričin izraz za interakcijo med različnimi vrstami živih bitij, ki se odvijajo skozi fizikalno-kemijske znake, je interkognicija.
V performansu se je postavila v vlogo pasivnega opazovalca, ki stoji na vrhu vrtička ter na svojo »zelenico« vpliva s svojo senco. Odziv kreše na pogoje »bivanja« v Kapelici in s senco umetnice se odraža na rasti rastline, na spreminjanju njene barve in oblike.
Umetnica se je pri tem umetniškem eksperimentu odrekla vsem vmesnikom (ki lahko spremljajo rastlinski čas, njihove molekularne procese in fiziološke odzive), da bi vzpostavila čim bolj neposreden stik s krešo v galeriji oziroma da bi sama rastlina postala enakovreden subjekt umetniškega dogodka.
Njen projekt tako preizprašuje predvsem antropocentrizem, značilen tudi za delovanje same znanosti, ki človeka in njegovo dobrobit privilegira pred ostalimi vrstami živega na Zemlji. Vrsta današnjih postantropocentirčnih etikov pretežno humanističnih usmeritev pa nasprotno raziskuje predvsem razmerje med vrstami, med različnimi oblikami življenja na Zemlji ter poskuša na dogajanje na našem planetu pogledati s perspektive tega drugega živega in njegove dobrobiti.
Petričeva v tem kontekstu, denimo, opozarja, da sta si človek in rastlina na ravni celice zelo podobna. Ko pride do organov, tkiv in organizma kot celote se njun biološki ustroj začne precej razlikovati (človek na ravni organizma namreč ni deljiv, kot so rastline – od tod tudi ime individuum), a je bližina med obema vrstama spet vidna na ravni delovanja skupnosti oziroma celotne vrste. Soočanje z rastlinskim Drugim je tako le prva etapa preiskovanja interkognicije med človekom in rastlinskim svetom. V prihodnosti bo namreč Petričeva temo odnosa med vrstami (med človekom in rastlino) raziskovala prav na ravni različnih stopenj organizaciji obeh vrst.
Človeško med ostalim živim
Vprašanje etike interkognicije se zdi pomembno predvsem zato, ker obrne pogled na človeka in človeštvo nasploh. Če se namreč znebimo predsodka, da je človek a priori višja, boljša ali dragocenejša oblika življenja na Zemlji, nam ostane le logika življenja nasploh, v katerem je človek le ena od njenih oblik in pojavov, ki se bori za lasten obstoj in skladno s tem sklepa zavezništva ali si podreja druge vrste, jih uničuje (kot to počnejo tudi one) itd.
Kakšni bodo rezultati interkognicije, kot jo bo Petričeva spremljala na ravni različnih stopenj organiziranosti rastlinskega in človeškega, v danem trenutku še sama težko napove. Za zdaj je ključen rezultat njenega ukvarjanja to, da je sprevrnila logiko dojemanja odnosov med vrstami živega. Če namreč človeška dobrobit ni več ključno vodilo pri znanstvenem raziskovanju in ravnanju, kakšna vrsta etike se lahko vzpostavi do vsega živega.
Vprašanj, ki se porajajo ob tem obratu perspektive, je še več: kako razumeti iztrebljanje invazivnih rastlinskih vrst ali kako je z bojem med samimi rastlinami? Kaj ostane od človeka, če imamo subjektivnost, zavest in njegov občutek superiornosti v naravi zgolj za še en biološki faktor? In kakšen je svet človeške vrste, če iz njega izvzamemo smotre, cilje, kulturo v najširšem pomenu, ki sicer osmišlja življenje homo sapiensa? Kako razumeti vse živo brez opore v filozofski ali religiozni metafiziki?
