Tiskane izdaje
Soočenje s smrtjo drugih prinaša soočenje z lastno minljivostjo, odhajanjem življenja, ki se mora umakniti prihajajočim. Tudi tovrstno univerzalno občutje zapusti ogled razstavnega mementa mori z naslovom Odlivanje smrti Društva za domače raziskave. V žarišču sta smrt in, prav nasprotno, oživljanje, oba imata presenetljivo stičišče: posmrtno masko.
O Odlivanju smrti smo že pisali, saj so člani Društva za domače raziskave (DDR) – ravno prav jih je za množino, v njem delujejo Alenka Pirman in Damijan Kracina, oba umetnika, ter umetnostni zgodovinar Jani Pirnat – projekt, ki je del širše mednarodne platforme Traces (Sledi), sedmi sili predstavili že spomladi.
Ta mednarodni projekt izhaja iz obravnavanja »neprijetne« dediščine, DDR, ki se je v tej mreži pridružilo elitni družbi univerz, kot sta Humboldtova iz Berlina ali Jagelonska iz Krakova (med temami drugih partnerjev sta, denimo, ljudska umetnost na temo holokavsta ali muzejska prezentacija tisočev lobanj v prirodoslovnem muzeju), pa se je evidentiranja posmrtnih mask v slovenskih zbirkah lotilo tudi v sodelovanju z zunanjimi sodelavci.
Predvsem z Marušo Kocjančič, ki ureja bazo obravnavanih mask, »digitalni repozitorij«, dostopen na portalu sistory.si. V letu in pol so v 27 kulturnih institucijah po Sloveniji evidentirali 97 posmrtnih mask in ob tem objavili podatek, da se je vabilu za evidentiranje odzvalo le 55 odstotkov povabljenih ustanov. V preostalih na temo posmrtnih mask, kaže, niso zmogli živega glasu.
Posmrtna maska tako imenovane Neznanke iz Sene v dialogu z lutko za vajo v oživljanju, katere obraz so modelirali po njej. Foto: Matevž Paternoster/MGML
Nekaj statistike: med 58 upodobljenci na maskah prevladujejo umetniki, med njimi je največ slikarjev in literatov, sledijo znanstveniki in šele na koncu politične osebnosti. Teh je le pet. Sedem mask ostaja neidentificiranih, najstarejša, maska Ludwiga van Beethovna, je iz leta 1828, glavnina, kar 49, pa jih je iz časa po drugi svetovni vojni. Najštevilnejše so maske Ivana Cankarja, dela Lojzeta Dolinarja, Simona Gregorčiča, ki sta jih odlila kipar Svitoslav Peruzzi in arhitekt Rado Kregar, Riharda Jakopiča, ki je delo Zdenka Kalina in Karla Putriha, ter Otona Župančiča, čigar masko je odlil Stane Dremelj.
V ateljeju ustvarjalca posmrtnih mask
Odlivanje smrti je, neuradno ob dnevu mrtvih 1. novembra, ki so ga člani DDR prebili v Galeriji Vžigalica, kjer je na ogled, uradno pa z odprtjem pred nekaj dnevi, prišlo do zanimivo realizirane razstave. Prepriča to, da se v društvu niso lotili teme predvidljivo muzejsko; evidentirane maske veljakov slovenske kulturne zgodovine iz odmaknjenih časov so ostale v matičnih zbirkah in se na razstavi izmenjujejo le na enem izmed monitorjev, obiskovalec pa je postavljen v tukaj in zdaj, med maske iz sodobnosti in njihovo nastajanje.
Kar je na ogled, izhaja iz ateljeja ptujskega kiparja Viktorja Gojkoviča, pred leti prejemnika Steletove nagrade za življenjsko delo na področju restavratorstva, ki je prvo posmrtno masko ustvaril že pri sedemnajstih letih. Njegove maske so v postavitvi od obiskovalca spoštljivo ločene s trakom, okoli trideset jih je, zgolj izjemoma pa so dokumenti smrti širši javnosti neznanih ljudi, pomembnih predvsem za najbližje. Denimo tistih iz kiparjeve družine ali ptujskih menihov, kar je zanimivo, saj prvotnih krščanskih oziroma katoliških nazorov posmrtne podobe teles niso zanimale.
Telo je bilo do vstajenja zapisano prahu, v krščansko ikonografijo pa so mrtveci izraziteje vstopili šele z vznikom humanizma ob koncu srednjega veka. Pri nas tudi z vsem znanimi mrtveci, ki vodijo Mrtvaški ples v Hrastovljah. V bazi DDR je sicer tudi posmrtna maska škofa Gregorija Rožmana, delo Franceta Goršeta iz ZDA.
Gojkovič, ki ga na razstavi ob maskah predstavlja niz drugih predmetov iz ateljeja, tudi izrazit kontrapunkt, namreč poprsje mlade gole ženske, odlito po živem modelu, na Odlivanju smrti tako rekoč »ukrade šov«. V četrturnem videu se predstavi kot avtor okoli dvesto posmrtnih mask in kot ena tistih osebnosti, ki na pogost stik s smrtjo, parami, secirnicami in trupli reagirajo z modrostjo, dobrodušnostjo. Ostaja nasmejan.
Foto: Matevž Paternoster/MGML
Posmrtnih mask, kakršnih se slehernik iz vsakdana, v katerem je smrt odrinjena na rob, zlepa ne bi dotaknil, se v videu nežno dotika, jih prijema v roke, pogladi ... »Posmrtna maska predstavlja tisti zadnji moment človeka, zadnji trenutek, v katerem so pomembni detajli. Ničesar ni treba spreminjati,« pove. Odliva pretežno ponoči, maske razume kot verodostojen podatek o pokojniku, ki odraža tudi bolezni.
V videu je tudi kritičen, govori o pieteti do posmrtnih ostankov in v tem kontekstu o odnosu v secirnicah. Med maskami, ki pod vratom odražajo sledi grobega šivanja po končani obdukciji, je namreč tudi edina na razstavi, ki je nedvomno znana vsem. Predstavlja Leona Štuklja, ki je umrl 8. novembra 1999, le nekaj dni pred 101. rojstnim dnevom.
Najbolj mučno delo kiparjev
Ali odlitek mrtvega človeka, čigar obraz več ne animira duha, lahko izdaja karakter? Je maska lahko portret, kiparska umetnina? DDR z razstavo odpira tudi tovrstna vprašanja, ob tem se vrača tudi v k umetnostnemu zgodovinarju dr. Lucu Menašeju, ki je ob razstavi Umetniki in spremljevalci: slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur leta 1981 v Moderni galeriji, na katero jih ni uvrstil, zapisal, da so portreti mrtvih ljudi žalostne slike, ki kažejo samo še ostanek tega, kar je bil živi ustvarjajoči človek. Posnemanje posmrtnih mask je označil za gotovo najbolj mučno delo kiparjev.
Maske anonimnih mrtvecev so bile v času, ko fotografija še ni bila široko dostopna, zanimive tudi policistom. V mrtvašnicah so obraze pokojnih neznancev odlivali v upanju na kasnejšo identifikacijo, zgodbo ene tovrstnih anonimnih mask pa obuja tokratna razstava. V poznih osemdesetih letih 19. stoletja so pariški policisti v Seni, nedaleč od Louvra, našli truplo utopljenke, ki je kot Neznanka iz Sene, domnevna samomorilka, prešla v mit.
Do leta 1900 so odlili nešteto primerkov njene maske z »dih jemajočo lepoto«, nesrečnica ostaja neidentificirana do danes, šele po smrti pa je tragično zaživela kot erotični lepotni ideal in je dolgo narekovala tudi modo živih žensk. Do prihoda Grete Garbo na filmska platna. Razstavljena je njena bronasta različica, ki se je ohranila v zapuščini Jožeta Plečnika in je postavljena v dialog z vsem znano Ančko, lutko za vajo v oživljanju. Tudi obraz te je namreč modeliran po znameniti pariški utopljenki. Leta 1958 sta jo z oznako Resusci Anne ustvarila avstrijsko-češki zdravnik Peter Safar in norveški izdelovalec igrač Asmund Laerdal.
Tako razstava posmrtnih mask prinaša tudi moment, diametralno nasproten smrti – boj za življenje, ki ga med potekom razstave spremljajo demonstracije temeljnih postopkov oživljanja s prostovoljci Rdečega križa Slovenije. Celota bo dostopna do 24. decembra, do božičnega večera in s tem praznika, posvečenega rojstvu krščanskega zmagovalca nad smrtjo.
