Žajfnica za slovenske najstnice
Fenomen Jaz sem Luna se ne kaže le z razprodanim koncertom, pač pa se povečuje tudi zanimanje za kotalkanje.
Odpri galerijo
jaz sem luna
Slovenijo je z najstniško TV-serijo kotalkarskih junakov Jaz sem Luna zajela podobna evforija, kot sta jo povzročili Esmeralda in Gorski zdravnik. Jutri in še dan kasneje bodo v ljubljanske Stožice drle množice, ki bodo občudovale mehiško pevko in igralko Karol Sevilla, podobno kot so pred dvajsetimi leti Leticio Calderón in lani Hansa Sigla.
Odkar so lani na komercialni televiziji Pop TV prvič predvajali najstniško televizijsko serijo Jaz sem Luna, se je v domžalskem kotalkarskem klubu Pirueta močno povečalo število tistih, ki bi se radi učili kotalkanja. Skoraj brez izjeme pridejo s kotalkami Luna.
»A te so res slabe kakovosti, tudi zavor nimajo na pravem mestu in v njih se otrok težko uči. Od septembra lani smo na dvomesečnih tečajih imeli več kot dvesto tečajnic, starih od devet do dvanajst let, med njimi je bilo celo nekaj fantov. Čakalna vrsta je dolga, kličejo nas celo iz Jesenic, Šentjurja in Trbovelj. Vsako soboto imamo tečaje s po tremi, celo štirimi skupinami, saj smo klub z aktivnimi tekmovalci in imamo omejeno število trenerjev,« je pojasnil predsednik Anton Grilj. Toda toliko starim dekletom lahko le delno uresničijo želje, je bil realističen, saj je za resno tekmovalno kariero treba začeti že pri štirih letih.
Zakaj takšna evforija z Luno?
TV-serije niso nič drugega kot sodobne pravljice, je pojasnil redni profesor kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Rajko Muršič. Potrebujemo zgodbe, s katerimi si osmislimo svet. In ni velike razlike med pepelkami in junakinjami sodobnih nadaljevank. »To dokazuje, da se ljudje že tisočletja nismo spremenili: še vedno si želimo, da bi dobro premagalo zlo, da bi se stvari srečno razpletle. Kljub tehnologijam smo enako 'izgubljeni' kot tedaj, ko so si zgodbe pripovedovali iz roda v rod. Nova je le estetska podoba pravljic, zaradi katere je vse videti bolj kičasto in banalno,« je dodal. Ta vidik je opazen tudi v mladinski TV-seriji o Luni, v kateri prepoznava estetiko Barbie.
Tudi Jaz sem Luna torej sodi v format tako imenovanih soap oper, telenovel oziroma žajfnic, ki jih je za oglaševanje pralnih sredstev ameriškim gospodinjam uvedel radio v dvajsetih letih 20. stoletja. »Mnogi bi celo rekli, da je Jaz sem Luna zadnji udarec patriarhata, ki že mlade gledalke uvaja v patriarhalni svet. A spomnimo se glamuroznih soap oper Dinastija in Dallas ali najstniških TV-serij, kot je Beverly Hills 90210, še dlje v zgodovini je bil to fiktivni svet Elizabeth in gospoda Darcyja iz romana Jane Austen, kjer so prav tako preigravali moralne zgodbe, ki so ženskam ponujale beg v branje in fantazijski svet,« je spomnila izredna profesorica s katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede dr. Maruša Pušnik.
Po Muršičevih besedah je Luna premišljeno zastavljena nadaljevanka preverjenega formata za mlade. Sloni na malo plesa, dobri koreografiji in sproščenosti ter seveda stereotipnem boju med dobrim in zlom, ki se kaže skozi peripetije glavnih junakov. Še najbolj zabavno se mu zdi, da je obudila kotalkanje, ki je bilo v mladinskih kulturah že pozabljeno.
»Tudi če bodo deklice konformistično sledile Luni in kotalkale, se jih bo vsaj del že čez nekaj let temu uprl in se preusmeril, denimo, v bolj uporniško skejtanje. To bo referenčna točka upora, prelom z otročjo preteklostjo in korak bliže odraslosti. Zato vsega skupaj ne vidim črno-belo in prepoznavam celo morebitne pozitivne učinke,« je pojasnil z negativnim vzorom.
Socializacija gledalk
Seveda je tudi pri Jaz sem Luna prepoznati socializacijo v dobre in poslušne gledalke. »V medijski kulturi so to najprej počele revije za najstnike, ki so jih vzgajale v dobre medijske potrošnike, sledili so drugi medijski produkti. Danes pa ni samo TV-serija tista, ki v fantazijskem primežu osvobaja mlade gledalke, ampak je vse pogosteje združena s koncerti. To vzpostavlja trden most med fikcijo in realnim svetom gledalke. Spomnimo se Gorskega zdravnika, ki so ga nekatere gospe prosile celo za recepte zdravil, ko je prišel v Ljubljano. Podobno lahko pričakujemo pri Luni – med dveurnim koncertom bodo obiskovalke v resničnem življenju vstopile v fantazijski svet junakinje,« je dodala Maruša Pušnik.
Vstop vanj, vsaj navidezno, obljublja še en vidik popularne kulture – potrošništvo, torej vsi izdelki, ki jih s podobo Lune najdemo na trgovskih policah. »Ti predmeti, ki jih kupimo hipno in hitro zavržemo, so del celotne zgodbe, ki nas prilagaja na kapitalistični svet, v ozadju katerega je proizvajanje dobička. A tudi tega ne obsojam v celoti, saj lahko ti mali ničvredni predmeti postanejo kultni, ko povežejo občudovalca z občudovancem. Navsezadnje so Luna in drugi junaki TV-serije za deklice nekakšni polboginje in polbogovi,« je dejal Rajko Muršič.
Vse za Luno, tudi sesanje in pomivanje
Starši najmlajših oboževalk pravijo, da je cena za koncert precej visoka. Toda Kajin oče Dejan se zaveda, da je primerljiva s cenami drugih izvajalcev, kadar pridejo na vrhuncu priljubljenosti, Lanina mama Eva pa, da je z nakupom vstopnice za koncert hčeri uresničila veliko željo. »Ta koncert ji bo gotovo ostal v spominu. Zaradi uresničitve želje mi je samoiniciativno vsak dan pomagala pri gospodinjskih opravilih. Sesala je in pomivala posodo,« je dodala.
Mašin oče se zaveda, da bo poleg vseh reči z Luninim logotipom, ki jih je hči že dobila za darila, na koncertu gotovo treba kupiti vsaj še zastavico, s katero je treba mahati na vsakem njihovem nastopu, kot kažejo posnetki na youtubu. »Vsi ti izdelki so velik posel, a žalosti me predvsem to, da ne glede na to, ali kupiš dnevnik ali superge Soy Luna, so to resnično izdelki najslabše kakovosti. To naposled ni samo stran vržen denar, ampak tudi kopičenje smeti,« je bil kritičen.
Vsi, ki jih jutri in dan kasneje ne bo na koncertu, lahko ob domžalskem občinskem prazniku 18. aprila v Češminovem parku prisluhnejo delčkom Luninih skladb, ki jih bo operna pevka Alenka Gotar odpela z učenci, nastop pa bodo dopolnile kotalkarice iz kluba Pirueta. Za tako točko so se odločili zaradi priljubljenosti TV-serije, so pojasnili na domžalski občini.
Odkar so lani na komercialni televiziji Pop TV prvič predvajali najstniško televizijsko serijo Jaz sem Luna, se je v domžalskem kotalkarskem klubu Pirueta močno povečalo število tistih, ki bi se radi učili kotalkanja. Skoraj brez izjeme pridejo s kotalkami Luna.
»A te so res slabe kakovosti, tudi zavor nimajo na pravem mestu in v njih se otrok težko uči. Od septembra lani smo na dvomesečnih tečajih imeli več kot dvesto tečajnic, starih od devet do dvanajst let, med njimi je bilo celo nekaj fantov. Čakalna vrsta je dolga, kličejo nas celo iz Jesenic, Šentjurja in Trbovelj. Vsako soboto imamo tečaje s po tremi, celo štirimi skupinami, saj smo klub z aktivnimi tekmovalci in imamo omejeno število trenerjev,« je pojasnil predsednik Anton Grilj. Toda toliko starim dekletom lahko le delno uresničijo želje, je bil realističen, saj je za resno tekmovalno kariero treba začeti že pri štirih letih.
Zakaj takšna evforija z Luno?
TV-serije niso nič drugega kot sodobne pravljice, je pojasnil redni profesor kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Rajko Muršič. Potrebujemo zgodbe, s katerimi si osmislimo svet. In ni velike razlike med pepelkami in junakinjami sodobnih nadaljevank. »To dokazuje, da se ljudje že tisočletja nismo spremenili: še vedno si želimo, da bi dobro premagalo zlo, da bi se stvari srečno razpletle. Kljub tehnologijam smo enako 'izgubljeni' kot tedaj, ko so si zgodbe pripovedovali iz roda v rod. Nova je le estetska podoba pravljic, zaradi katere je vse videti bolj kičasto in banalno,« je dodal. Ta vidik je opazen tudi v mladinski TV-seriji o Luni, v kateri prepoznava estetiko Barbie.
Tudi Jaz sem Luna torej sodi v format tako imenovanih soap oper, telenovel oziroma žajfnic, ki jih je za oglaševanje pralnih sredstev ameriškim gospodinjam uvedel radio v dvajsetih letih 20. stoletja. »Mnogi bi celo rekli, da je Jaz sem Luna zadnji udarec patriarhata, ki že mlade gledalke uvaja v patriarhalni svet. A spomnimo se glamuroznih soap oper Dinastija in Dallas ali najstniških TV-serij, kot je Beverly Hills 90210, še dlje v zgodovini je bil to fiktivni svet Elizabeth in gospoda Darcyja iz romana Jane Austen, kjer so prav tako preigravali moralne zgodbe, ki so ženskam ponujale beg v branje in fantazijski svet,« je spomnila izredna profesorica s katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede dr. Maruša Pušnik.
Maša, 1. razred, Velike Lašče:
Pri Luni so mi najbolj všeč pesmi, koreografija s kotalkami in zapleti med junaki, Luno, Ámbar, Simonóm in Matteom. Na koncert grem z mami in to je bilo moje darilo za rojstni dan, ki je bilo noro presenečenje. Nisem verjela, da res imava vstopnice, saj smo se v šoli pogovarjali, da je koncert že razprodan.
Pri Luni so mi najbolj všeč pesmi, koreografija s kotalkami in zapleti med junaki, Luno, Ámbar, Simonóm in Matteom. Na koncert grem z mami in to je bilo moje darilo za rojstni dan, ki je bilo noro presenečenje. Nisem verjela, da res imava vstopnice, saj smo se v šoli pogovarjali, da je koncert že razprodan.
Po Muršičevih besedah je Luna premišljeno zastavljena nadaljevanka preverjenega formata za mlade. Sloni na malo plesa, dobri koreografiji in sproščenosti ter seveda stereotipnem boju med dobrim in zlom, ki se kaže skozi peripetije glavnih junakov. Še najbolj zabavno se mu zdi, da je obudila kotalkanje, ki je bilo v mladinskih kulturah že pozabljeno.
»Tudi če bodo deklice konformistično sledile Luni in kotalkale, se jih bo vsaj del že čez nekaj let temu uprl in se preusmeril, denimo, v bolj uporniško skejtanje. To bo referenčna točka upora, prelom z otročjo preteklostjo in korak bliže odraslosti. Zato vsega skupaj ne vidim črno-belo in prepoznavam celo morebitne pozitivne učinke,« je pojasnil z negativnim vzorom.
Socializacija gledalk
Seveda je tudi pri Jaz sem Luna prepoznati socializacijo v dobre in poslušne gledalke. »V medijski kulturi so to najprej počele revije za najstnike, ki so jih vzgajale v dobre medijske potrošnike, sledili so drugi medijski produkti. Danes pa ni samo TV-serija tista, ki v fantazijskem primežu osvobaja mlade gledalke, ampak je vse pogosteje združena s koncerti. To vzpostavlja trden most med fikcijo in realnim svetom gledalke. Spomnimo se Gorskega zdravnika, ki so ga nekatere gospe prosile celo za recepte zdravil, ko je prišel v Ljubljano. Podobno lahko pričakujemo pri Luni – med dveurnim koncertom bodo obiskovalke v resničnem življenju vstopile v fantazijski svet junakinje,« je dodala Maruša Pušnik.
Kaja, 5. razred, Ljubljana:
Najbolj me je pritegnila zgodba, všeč mi je tudi glasba. TV-serijo sem spremljala že lani in jo gledam, kadar mi preostale obveznosti dopuščajo. Na koncert gremo vsi v družini, torej še mami in oči.
Najbolj me je pritegnila zgodba, všeč mi je tudi glasba. TV-serijo sem spremljala že lani in jo gledam, kadar mi preostale obveznosti dopuščajo. Na koncert gremo vsi v družini, torej še mami in oči.
Vstop vanj, vsaj navidezno, obljublja še en vidik popularne kulture – potrošništvo, torej vsi izdelki, ki jih s podobo Lune najdemo na trgovskih policah. »Ti predmeti, ki jih kupimo hipno in hitro zavržemo, so del celotne zgodbe, ki nas prilagaja na kapitalistični svet, v ozadju katerega je proizvajanje dobička. A tudi tega ne obsojam v celoti, saj lahko ti mali ničvredni predmeti postanejo kultni, ko povežejo občudovalca z občudovancem. Navsezadnje so Luna in drugi junaki TV-serije za deklice nekakšni polboginje in polbogovi,« je dejal Rajko Muršič.
Vse za Luno, tudi sesanje in pomivanje
Starši najmlajših oboževalk pravijo, da je cena za koncert precej visoka. Toda Kajin oče Dejan se zaveda, da je primerljiva s cenami drugih izvajalcev, kadar pridejo na vrhuncu priljubljenosti, Lanina mama Eva pa, da je z nakupom vstopnice za koncert hčeri uresničila veliko željo. »Ta koncert ji bo gotovo ostal v spominu. Zaradi uresničitve želje mi je samoiniciativno vsak dan pomagala pri gospodinjskih opravilih. Sesala je in pomivala posodo,« je dodala.
Lana, 1. razred, Novo mesto:
Na koncert grem, ker obožujem Luno. Najbolj mi je všeč, ker dobro kotalka, poje in ima veliko prijateljev. Gledam jo vsak dan, če jo zamudim, jo prevrtim nazaj. Gledala sem že prvo sezono, ki je bila na televiziji lani. Na koncert grem z mami in sošolko, za dan po koncertu pa sem učiteljici povedala, da me ne bo v šolo
Na koncert grem, ker obožujem Luno. Najbolj mi je všeč, ker dobro kotalka, poje in ima veliko prijateljev. Gledam jo vsak dan, če jo zamudim, jo prevrtim nazaj. Gledala sem že prvo sezono, ki je bila na televiziji lani. Na koncert grem z mami in sošolko, za dan po koncertu pa sem učiteljici povedala, da me ne bo v šolo
Mašin oče se zaveda, da bo poleg vseh reči z Luninim logotipom, ki jih je hči že dobila za darila, na koncertu gotovo treba kupiti vsaj še zastavico, s katero je treba mahati na vsakem njihovem nastopu, kot kažejo posnetki na youtubu. »Vsi ti izdelki so velik posel, a žalosti me predvsem to, da ne glede na to, ali kupiš dnevnik ali superge Soy Luna, so to resnično izdelki najslabše kakovosti. To naposled ni samo stran vržen denar, ampak tudi kopičenje smeti,« je bil kritičen.
Vsi, ki jih jutri in dan kasneje ne bo na koncertu, lahko ob domžalskem občinskem prazniku 18. aprila v Češminovem parku prisluhnejo delčkom Luninih skladb, ki jih bo operna pevka Alenka Gotar odpela z učenci, nastop pa bodo dopolnile kotalkarice iz kluba Pirueta. Za tako točko so se odločili zaradi priljubljenosti TV-serije, so pojasnili na domžalski občini.
