Tiskane izdaje
V bistvu ne gre za samo en predlog, gre za celo vrsto tako imenovanih ukrepov za številne sinergije in s tem tudi za stabilizacijo proračuna superkulšportnega ministrstva ter novim, domislenim pristopom navzkrižnega financiranja, izvajanja in promoviranja enih in drugih umetnikov, tistih iz športnih aren in tistih izza pisalnih miz, z glasbenimi inštrumenti, z odrov in drugače umetniško ustvarjalnih. Na prvo žogo pa gre za totalno revolucijo v novem dojemanju slovenskega duha, naše biti, našega življenja, našega umeščanja v širši evropski in svetovni kulturni in športni prostor. Slogan bi se lahko glasil: Šport in kultura z roko v roki na slovenski način!
Povejte mi, zakaj od vsega denarja, ki ga na belih strminah zasluži od nagrad in pokroviteljev Tina Maze, ne bi nekaj kapnilo tudi v žepe, denimo, talentiranih pianistov. Navsezadnje tudi Tina krasno igra na klavir, to bi bila več kot super reklama za glasbo oziroma umetnost na eni in alpsko smučanje oziroma šport na drugi strani. Ideal pa bi seveda predstavljalo odkritje nove super talentirane pianistke, ki je tudi zelo obetavna smučarka (no, lahko je tudi fant). To bi bil zadetek v polno pri delovanju s sloganom »Kultura in šport z roko v roki na slovenski način!«
To je le eden izmed številnih možnih primerov novega sodelovanja, ki bi ga lahko novo superkulšportno ministrstvo dobilo na mizo v svežnju uradnih predlogov nadobudnih snovalcev nove superpolitike, ki išče izhod iz te, zdaj že kar superkrize. In to ne samo z varčevanjem, temveč z novimi rešitvami, novo paradigmo prijaznosti in solidarosti med različnimi sferami javnega življenja.
Gremo naprej! Navijači nogometašev Maribora in Olimpije, torej Viole in Green Dragons, bi lahko, na primer, pripravili koncert skupaj s pevskim zborom Kombinatke. Prepevali bi vse po vrsti, tudi navijaške pesmi. Kombinatke bi po eni strani začutile in spoznale nekaj gneva, špotnega naboja, morda socialne stiske novih kolegov, navijači pa bi po drugi strani spoznali, kako je kulturno prepevati in nastopati pred občinstvom, ki zavzeto spremlja le njih, ne pa nekakšnih žogobrcarjev ali drugih športnikov. Tako bi se stkala neverjetno močna vez med povsem različnimi skupinami ljudi: nogometnimi navijači, članicami pevskega zbora in izbrano publiko v Gallusovi dvorani Cankarjevega dvoma. Seveda bi vse skupaj lahko ponovili pred začetkom ene izmed tekem nogometne reprezentance v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014 v Braziliji. Kulturniki bi na ta način pridobili športni naboj, občutek za tekmovalnost, navijači in športniki pa uglajenost, delček umetniške žilice, ščepec imenitnosti, novo dimenzijo poduhovljenosti.
In tisti teden pred božičnimi prazniki, ko v glavnem slovenskem kulturnem hramu tradicionalno razglasijo najboljše športnike in športnice leta po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije? Takrat bi se s svojim izborom priključilo še posebej za to priložnost ustanovljeno Društvo kulturniških novinarjev Slovenije, ki bi izbralo naboljše umetnike in umetnice leta. Potem bi Peter Kauzer odrecitiral pesem Tomaža Šalamuna, ta pa bi mu prav tam takoj vrnil z njemu svojstveno poetiko nadgrajeno izjavo v športnem duhu.
In potem bi še dolgo v decembrsko noč po hodnikih Cankarjevega doma vsi skupaj snovali nove projekte, tekme, koncerte, priprave, treninge, performanse, zdravljenje poškodb, gledališke predstave, besedila, literarne večere.
Medtem bi superkulšportno ministrstvo povsem logično s seznama prireditev črtalo proslavo ob 8. februarju, ker je bilo že itak vse kulturniško predstavljeno in povedano konec prejšnjega leta. In to skupaj s športniki, prav tam, v Cankarjevem domu. Zakaj bi torej po nepotrebnem zapravljali denar? Pa saj to so mokre sanje vsakega poštenega intelektualca: športniki in kulturniki pod isto streho ob istem času.
