Tiskane izdaje
Danes pa me je prešinilo: seveda, dvesto kaveljcev in korenin se je spomnilo dvestoletnice rojstva mojega prijatelja, danskega filozofa Sørena Kierkegaarda, ki velja za začetnika eksistencializma!
Pozneje so se iz oblakov kavarniškega cigaretnega dima prikazali tudi razni Sartri in Camusi, vendar je to bil bolj medijski teater. Pravi eksistencialist je bil naš Søren – eksistencialist, ki je v bolečini doživljal vprašanja o (ne)smiselnosti življenja in v religijo vsajenega občutka krivde, iskal osebno izkaznico in osebnega boga. V središče vsega je postavil eksistenco, pa še ta je negotova, saj resnica obstaja samo v subjektivnosti.
Kakorkoli že, eksistencializem v celoti pojmuje razumevanje eksistence posmeznika kot končnega bitja. Iz eksistence izhaja njegov odnos do smrti in bistva življenja, ki ga pravzaprav niti ni. Človek je namreč vržen v svet brez racionalno doumljivih vrednot in smisla; svet je absurden, toda človek je kljub vsemu sposoben višjih ontoloških stanj, na primer svobode, tesnobe, smrti, biti, niča.
Skratka, vse skupaj je samo eksistenca (obstoj) esence, medtem ko se bistva ne splača iskati ne pri belem ne pri črnem dnevu. To so tekači brez obutve v tisti vasici gotovo podoživeli skozi podplate – in to izkušnjo cenim višje od intelektualističnega vstajništva, ki pravzaprav ne ve, kaj bi samo s seboj.
In še nekaj : če se je Kierkegaard mučil sam s seboj in s svetom (Strah in trepet, Pojem tesnobe itd.), je naš Ivan Janez neke vrste diabolični eksistencialist, ki ga prav nič ne moti, kaj ga je vrglo v ta svet. Nasprotno, absurdnost sveta hladnokrvno širi in poglablja. Na srečo ima na voljo samo majhno deželico. Če bi bil rimski imperator, bil Nero in Kaligula hkrati. Mednarodno pomoč prebivalstvu bi dal najprej zastrupiti.
V trenutni slovenski realnosti ni nobenega idealizma več. Celo farji bolj ali manj mašujejo samo še zato, da jim ne bi bilo treba delati. Eksistencializem sicer ni državna religija – bi pa navsezadnje lahko bil, saj je občutek vrženosti v svet vsesplošen. Kmalu bodo oblasti začele prikrivati ali ponarejati podatke o duševnem stanju prebivalstva.
Dragi politiki in intelektualci, ali res ne zmorete brez nove stranke, čeprav bo z njo praznina še bolj odmevala, kot v Kosmačevem filmu Balada o trobenti in oblaku. Kakorkoli že, stvar naj se imenuje – Stranka bosonogih.
