Tiskane izdaje
Še dobro, da nisem šel spet v Rim spraševat, kako in kaj bo z nami in našimi škofi! Ko sem bil tam pred časom in so mi namignili, da bo vse v redu do velike noči, sem skoraj verjel puhlicam, s katerimi ti postrežejo z nasmehom na ustih. Pozneje sem se dal še enkrat in še enkrat speljati na led. Da bo vse v redu, ker so bile vice že predolge, sem slišal, vse je urejeno, dogovorjeno, za veliki šmaren bomo že vedeli, kaj in kako. Še dobro, da nisem tolikanj nasedel, da bi javno ponovil imena, ki so mi jih v zadnjem letu prišepnili ti ali oni!
Zdaj seveda vem, ker so nam tako povedali tisti, ki res vedo, ali se vsaj delajo, da vedo, kako se rečem streže, da se v Rimu poleti z nami in podobnimi nihče ne ukvarja, poletje je. Na jesen morda, če ne bomo vmes še enkrat in še enkrat ugotovili in potem nam pokazali, da si drugačnega obravnavanja sploh ne zaslužimo. Če prav premislim, si ga najbrž res ne zaslužimo.
Pa nisem bil sam, ki ni znal biti pameten vsaj toliko kot osel, ki gre na led samo enkrat. Celo taki, ki so zelo blizu svetim krajem odločanja ali pa so čisto zraven tistih, ki zares odločajo o narodovi usodi, kaj zraven, čisto znotraj so, so verjeli, da nas ima že kdo tam doli v Rimu zares rad in se nas bo usmilil, spral sramoto in povabil k svoji mizi. Saj vendar ni mogoče, da ravno o naših dušnih pastirjih v središču svetovnega katolištva mislijo, da so najbolj črne med črnimi ovcami! Pa tudi če mislijo tako, vendarle ni mogoče, da ves narod obravnavajo kakor grešnika, ki je dovolil, da so ga opetnajstili tudi škofi, in ne samo politiki, podjetniki, tajkuni, ti in oni od tod in od tam.
Ampak v Rimu očitno že vedo, kako se takim stvarem in takim tičem, kakor smo mi, streže, da bi bilo enkrat v prihodnje spet in vendarle vse lepo in prav. Najbrž so se nadejali, da se bo v pomembnem delu našega naroda zgodila katarza. Da si bomo pogledali v oči in se zazrli vase. Pa se nismo in se tudi očitno ne nameravamo.
Če bi pri nas mislili, da je krivično do nas, ker so nam brez posebnih razlag in poprejšnjih dokazov odvzeli kar štiri nič hudega krive nadškofe in jih poslali v čisto posebne vrste zapora, v civilnem svetu bi temu rekli odprti oddelek, bi šli prav gotovo na ulice. Protestirali bi, že leto in dan, pred ljubljansko stolnico, ki so ji odpeljali dva pastirja. Pa pred mariborsko, ki so ji tudi odpeljali dva nadškofa. Zraven pa še računovodjo, tega niti mafijcem niso delali v Ameriki ali v Italiji, vsaj računovodjo so pustili na svobodi, da je bil red. Protestirali bi pred nunciaturo v Ljubljani, kajti tam konkretno odločajo o naših škofih, že leto in dan izbirajo imena in jih pošiljajo v Rim, pa nič.
Prav gotovo bi šli protestirat tudi na trg svetega Petra, tja iz nunciature sporočajo svoje ocene o naši dolini šentflorjanski in namignejo, kdo je pravi in kdo ni. Kdo si zasluži biti prvi med škofi, kdo drugi, kdo pa sme biti samo namestnikov namestnik, upravitelj. Celo tako ponižno trapasti smo, da verjamemo, kako se v resnici nič ni spremenilo in se nič ne dogaja. Vse je v najlepšem redu, nadškofov sploh ne potrebujemo, nam razlagajo namestniški namestniki. Bog nam pomagaj, če jim verjamemo, ko nas prepričujejo o takih in podobnih neumnostih.
O dveh izgnanih iz našega čudnega raja, prvih dveh, ki sta prav na hitro s čudnimi, začetniško lažnivimi razlagami z vrhov izginila s prizorišča, zdaj nihče ne reče besede. O obeh so sprva lagali, da sta bolna, in zraven trosili še druge nesmisle. Nazaj nam dajejo dva, ki so ju poslali v hišni pripor pred letom dni. Lahko bosta sodelovala, delovala v svoji ustanovi, na voljo bosta svojim nekdanjim podanikom. Ponižali so ju. Bodimo iskreni, vse nas, pa naj bomo verniki ali ne, so ponižali, ko so ju lansko pomlad odločno odstavili, poleti pa to tudi oznanili nam ovčicam. Zavito v celofan in porisano z okraski so nam natrosili nesmisle, enega za drugim. Kaznovana sta bila za stvari, o katerih so nam prej tisočkrat zatrjevali, da so plod domišljije, laži zagrizenih nasprotnikov institucije.
O usodi naših nadškofov odločajo institucije, ki spadajo k drugi, tuji državi, mi pa smo ponižno tiho. In mi smo tudi do skrajnosti zmedeni. Stežka ločimo med vero in religijo, ko pa so nas učili, da se ne smeš spraševati o takih razlikah. Pa med vero in politiko, med svojo državo in tujo državo, ki na svoj nerazložljivo zapleten način odloča o našem počutju in naši usodi.
Dvojnost in trojnost, ki velja v svetem svetu za obzidjem sredi Rima, nas zna tako zmesti, da se naši politiki, taki brez posebnih izkušenj v takih stvareh, zaletavajo v vatikanska vrata in tam kot kalimeri iščejo pravico. Nekakšno zaščito pred svojimi rojaki, ki niso več čisto naši, kadar nam niso po volji, v takih primerih naj bi delali v tujem imenu, za tuje interese in po tujih komandah. Sancta simplicitas! Pa jih menda ja ni poslal nad nas sam sveti oče in jih nagovoril, da so govorili nesmisle, ki so pri nas pač običajni in jih je naš grešni narod navajen!
Zakaj niso šli naši politiki, najmanj tri vlade so se zamenjale, odkar naše škofe v Vatikanu obdelujejo kot hude grešnike, jokat k papežu ali mu pisat pisma tudi takrat, ko so nam na vatikanskem čisto posebnem škofovskem sodišču po krivem, o tem vendar ni nobenega dvoma, pravijo, obsodili in izgnali naše škofe?!
Na jesen jo bom spet mahnil v Rim. Povprašat, ali nas bodo še naprej učili reda in discipline, nas postrani in grdo gledali, ali pa nas vendarle obravnavali kot vsem drugim enakovredne.
