Tiskane izdaje
Ne vem, zakaj, ampak šele pred dobrima dvema tednoma sem si na telefon namestila aplikacijo NYT VR. Mogoče je bilo krivo obvestilo, da si lahko »v živo« ogledam bitko za Faludžo. Ali je pač radovednost premagala prepričanje, da so vsakodnevne napravice še premalo dovršene za resnično dobro izkušnjo virtualne realnosti.
No, da sem tako razmišljala, je bila »kriva« izkušnja pred poldrugim letom v Barceloni, ko sem virtualno realnost (VR) izkusila, vsaj občutek je bil tak, skorajda popolno.
»Zdelo se mi je, da sam sedim v sobi z njo. Jo poslušam, kako pripoveduje zgodbo svojega nesrečnega življenja ... beg, solze, žalost ... Najraje bi jo prijel za roko in objel.« Tako nekako je na moje vprašanje, »Kako pa je bilo?« odgovoril moj sopotnik, ko si je z glave snemal nekoliko okorna Oculus očala.
Bilo je lani, še pred začetkom poletja v Barceloni, ko sva se potepala po festivalu sodobnih tehnologij Sonar +D. Dvanajstletno dekle je v begunskem taborišču v Jordaniji razlagalo svoje videnje časa in prostora, v katerem se je znašlo po tem, ko je moralo zapustiti Sirijo. Jordanija je danes dom za tisoče in tisoče beguncev s podobno usodo, kot jo pooseblja omenjena deklica. Ta, ki smo jo spoznali v filmu in h kateri smo zaradi občutenja prostorske »manipulacije« v določenem trenutku hoteli kar sami prisesti. Ja, kar tja, na tla, na preprogo. A nje ni ni bilo tu, kjer smo bili mi. Gledali smo kratek, niti deset minut dolg film z naslovom Oblaki nad Sidro.
In nato še kar nekaj drugih. V Barceloni je bilo tedaj vse prepredeno z virtualno realnostjo. Vsi so se ukvarjali z njo, od najmanjših start-upovcev, ki snemajo 3D glasbene videospote, do vseh mogočih produkcijskih hiš ter seveda največjih, kot je Google. Vsi so govorili neprestano in zgolj o VR. Kaj že zmorejo na tem področju, kakšni so njihovi ambiciozni načrti in potencialni zaslužki z VR. No, mogoče o tem nekoliko manj. Z razlogom. VR za zdaj še ne prinaša (veliko) denarja.
Še zdaj se spomnim, kako je tedaj skorajda iz vseh kotičkov odmevalo, kako je lansiranje virtualne realnosti na (širši) potrošniški trg vprašanje mesecev. In res je slabega pol leta pozneje NYT izdal zgoraj omenjeno aplikacijo NYT VR in začel svojim naročnikom množično deliti kartonasta očala, skozi katera zaznaš tri dimenzije v prostoru. Prav to je začel početi The Times. Pa številni drugi. No, kakšnega pol leta pozneje, a vendarle, tudi Delo.
Eksperiment, tehnološki in zagotovo tudi sociološki. Z vidika percepcije realnosti. Spoznavanja sveta. Neznanega. Nedosegljivega. Včasih tudi nerazumljivega. A pričara nam občutek prisotnosti, občutek »biti poleg«. Ta občutek, ko te v filmu Walking New York, medtem ko »si« v helikopterju nad visokomi stolpnicami, ob pogledu navzdol zaščemi v želodcu. Tako nekako resnično je to. A hkrati neresnično.
»Mislim, da bi lahko s tem spremenili mišljenje ljudi. Pravzaprav smo to že poskušali. Prav ta film smo odnesli na Svetovni ekonomski forum v Davos. In ga pokazali ljudem, ki odločajo o usodi nekaj milijonov ljudi. In to so ljudje, ki verjetno sicer ne bi sedeli v šotoru v begunskem taborišču v Jordaniji. Toda tistega januarskega popoldneva so se nenadoma znašli tam. In bili so ganjeni,« dosedanjo izkušnjo sprejemanja virtualne realnosti opisuje eden izmed avtorjev omenjenih filmov Chris Milk: »To je mašina, toda z njeno pomočjo postajamo bolj sočutni, bolj empatični in povezani med seboj. Torej − postajamo bolj človeški.«
Zatorej inovacije, ki jih informacijska tehnologija naplavlja, niso vedno nujno zlo za medčloveške odnose in osebna počutja ali pa poosebljanje asocialnosti in odtujenosti. Le spoznati jih je treba in pametno uporabljati; tako da se, ko si še vedno nekoliko nerodno opremo, ki jo imamo ob vstopu v VR poveznjeno na glavo, snamemo in izstopimo iz sveta navidezne resničnosti, torej iz občutka, ki ustvarja simulacijo realnega okolja, zavedamo, da je to občutje umetno, vsebina pa morda tudi ne.
