Tiskane izdaje
Težko bi našli kaj skupnega med političnimi pogledi novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in ameriške levičarske »disidentske« staroste Noama Chomskega, a s tem, da so ameriški množični mediji »fake news«, raznašalci »ponarejenih novic«, bi nedvomno soglašala. Chomsky že vrsto let na konkretnih primerih poročanja prikazuje, kako je »sedma sila« zlasti na zunanjepolitičnem področju zvesti služabnik »nacionalnih interesov«, nekakšen »marionetni megafon« vladnih ali korporativnih vplivnežev, ki iz varne anonimnosti tako rekoč usmerjajo uredniške politike medijev. Trump pa je zlasti po zmagi na predsedniških volitvah na lastni koži izkusil, kako deluje ta zakulisni mehanizem, proti kateremu je tudi »najmočnejši človek na svetu« nemočen.
Spopad med novo glavo izvršilne oblasti in »četrto oblastjo«, kakor se radi narcistično samorazglašajo ameriški mediji, se je izostril zlasti glede povezav Trumpovih najtesnejših sodelavcev z Rusijo. Čeprav je sam predsednik to obsedenost z Rusijo že večkrat razglasil za »fake news«, je učinkovala. Zaradi nje se je moral posloviti že od treh sodelavcev, četrtemu pa se tudi maje stolček, ker je prikrival, da se je srečal z ruskim diplomatom. Proti »lovu na čarovnice« nič ne pomagajo niti trezne besede takšnih »protiruskih jastrebov«, kakršen je nekdanji med gostitelji nadvse nepriljubljeni ameriški veleposlanik v Moskvi Michael McFaul, ki opozarja, da ni v dolgoročnem ameriškem interesu, če javno namiguješ, da so stiki med ameriškimi uslužbenci in ruskimi diplomati kaznivo dejanje ali celo državna izdaja.
Američani tega, kar imajo tik pred očmi, seveda ne vidijo dobro. Lahko pa si dobro predstavljamo, kako bi se na drugi strani velike luže norčevali iz Rusov, če bi ti zdaj v dumi pripravljali kvazistalinistična zaslišanja predsednikovih svetovalcev, ministrov in drugih vladnih uslužbencev, ker so ti imeli stike z ameriškim veleposlanikom, vodilni ruski mediji pa bi kar tekmovali, kateri bo razkril še več takšnih nespodobnih srečanj med diplomatskimi predstavniki velikega sovraga in »našo peto kolono«. Protiruska histerija je na drugi strani Atlantika dosegla že tako absurdne razsežnosti, da se morajo člani nove administracije zdaj zagovarjati že zato, ker so na neki javni prireditvi spregovorili par besed z glavnim ruskim rabinom. Do take medijske gonje je prišlo, da je zmotila celo publicistko Mašo Gesen, eno od najbolj gorečih kritičark »režima« ruskega predsednika Vladimirja Putina. Čeprav je res, da je dejansko obstajala še vedno nedokazana Putinova »zarota« (to je vmešavanje v ameriške predsedniške volitve), je to zelo slab izgovor za vaše »zarotniško razmišljanje«, je v zadnji številki revije New York Review of Books opozorila svoje novinarske kolege.
Nimajo le na Kitajskem težav z onesnaženostjo zraka. Zadnje čase je zelo težko dihati tudi v samooklicano najbolj demokratični državi na svetu, če gre seveda verjeti kontroverznemu, zdaj že pokojnemu ameriško-britanskemu novinarju Christopherju Hitchensu, ki je teorije zarote nekoč opisal kot »izpušne pline demokracije«, kot nekaj, čemur se ne da izogniti v časih, ko ogromna količina informacij kroži med ogromnim številom ljudi. A ta nekdanji marksistični pacifist, ki se je na stara leta spreobrnil v zagrizenega neoliberalnega vojnega hujskača, si je to definicijo izmislil še takrat, ko so bile teorije zarote potisnjene na rob družbe in so o njih svoje vernike seznanjala zgolj specializirana »alternativna« sredstva (omejenega) množičnega obveščanja. Časi so se spremenili.
Vsaj kar zadeva ameriškega predsednika. Rusija, nekdanja »rdeča nevarnost«, ki je za Američane toliko let poosebljala ultimativno zlo, je bila že prej priljubljena tarča »teorij zarot«, ki so jih objavljali zahodni mediji. Najbrž bi bilo izjemno težko prepričati producenta še tako nizkoproračunskega hollywoodskega filma, da bi »kupil« scenarij, v katerem bi zlobni poglavar Kremlja sam osebno naročal, naj mu pobijajo neke povsem nepomembne ljudi po svetu, pri tem pa uporabljajo več milijonov dolarjev vredno radioaktivno »orožje«, ki pušča za seboj sledove po vsem svetu. »Kaj ni bil dovolj zgolj eden sam ubogi cepin, da so se nekoč znebili tistega Trockega?« bi se vprašal producent, ki bi se upravičeno bal, da tako »verjeten« in »verodostojen« scenarij ne bo pritegnil pretirano velikega števila gledalcev. Uredniki zahodnih medijev niso imeli podobnega strahu, ko so objavljali pravljične pripovedi, kako je Putin menda osebno naročil umor tistega nekdanjega v London prebeglega ruskega vohuna, o katerem je večina ljudi po svetu slišala prvič šele po njegovi smrti.
»Teorije zarote« niso nič novega pri zahodnem poročanju o Rusiji, a kulminirale so zares šele s Trumpovo izvolitvijo. Ko bodo nekoč vsaj malo nepristranski raziskovalci preučevali »genealogijo« sedanjega izbruha protiruskih teorij zarote, ki so preplavile množične medije, bodo morda morali največ zaslug pripisati prebrisanim sodelavcem pogorele demokratske predsedniške kandidatke Hillary Clinton. Ko so namreč hekerji vdrli v računalnike njene stranke, so v njenem štabu dokazali, da vedo, kaj je to »krizni menedžment«, saj jim je medije uspelo prepričati, da je pomembneje to, kdo je bil (ruski!) storilec, kakor nizkotna, cinična, moralno sporna in do volivcev ponižujoča vsebina ukradenih elektronskih pisem. Čeprav svetovalcem kljub vsej spretnosti ni uspelo, da bi se v Belo hišo prebila demokratska kandidatka, se je njihova zgodba o ruskem »orožju za množično uničevanje« oprijela in obdržala vse do danes.
Zaradi tega uspešnega demokratskega »kriznega menedžmenta« je republikanski predsednik že vse od izvolitve v krizi. Tako se vsaj zdi, če spremljamo tisto, čemur sam Trump pravi »fake news«. On bo že vedel. Mogoče pa vso to protirusko histerijo zdaj nalašč spodbujajo njegovi svetovalci za »krizni menedžment«, da bi tako kot pred časom njihovi demokratski kolegi preusmerili pozornost javnosti. Namesto da bi se ta razburjala zaradi dejanskih in »revolucionarnih« republikanskih ukrepov na področju zdravstva, socialne pomoči manj premožnim, finančne deregulacije, priseljenske politike, okoljevarstva, itd., jo je nekdanjemu medijskemu zvezdniku Trumpu uspelo mobilizirati v boju proti izmišljenemu, »fake« sovražniku, medtem ko sam javno zaradi tega hlini ogorčenost, hkrati pa zasebno nazdravlja s svojimi neokonservativnimi zavezniki. Takšno teorijo zarote oziroma »dvojni obrat« v manipuliranju z javnostjo (in tistimi, ki trdijo, da jo obveščajo) pa bi scenarist že lažje prodal podjetnemu hollywoodskemu producentu.
