Brigade resnice

Tik pred novim letom se je med uporabniki facebooka sprožil alarm, da je v glavnem mestu Tajske, Bangkoku, odjeknila eksplozija. Omrežje je sprožilo »Check Safety Status«, prek katerega uporabniki sami sebe označijo, da so na varnem. In s tem pomirijo svoje znance, da ni razloga za (njihovo) skrb. Okej, še ena izmed popolnoma trapastih novotarij. Ampak, roko na srce, verjetno bi mi odleglo, če bi tedaj med varnimi našla prijatelje ali sorodnike, ki bi bili v tistem trenutku v Bangkoku. Da, priznam. Brezvezne novotarije so lahko uporabne. Ampak tistega dne ni bilo nobenega od mojih bližnjih tam.

Na njihovo nesrečo (kajti Tajska je fantastična). Ker − kaj se je pravzaprav tistega dne zgodilo v Bangkoku? Veliko stvari. A med njimi ni bilo zlogasne eksplozije, ki bi upravičila prižiganje alarmov. Ali iskanje prijateljev, ki so na varnem. Vse, kar je bilo, je to, da so protestniki v vladno stavbo vrgli nekaj majhnih petard.

Tak čas, pač.

O omenjenem pripetljaju je poročal BBC. Facebook Safety Check je namreč sprožil objavo »Eksplozija v Bangkoku«, zraven pa je bila pripeta še povezava na BBC-jevo izredno novico/video o eksploziji v Bangkoku. A z enim pomembnim dejstvom − omenjena novica je poročala o dogodku, ki se je zgodil − leta 2015!?

Kaj danes pravzaprav je novica, me je prešinilo. Je to vsaka informacija, na katero naletim kjer koli? Ali je pač novica zvrst novinarskega prispevka, ki jo pripravi oseba, ki se poklicno ukvarja z novinarstvom in ki jo objavi medij? In spet, kdo je prvo in kaj je drugo? A še bolj kot je amorfno polje definiranja zgornjih dilem, takšno postaja polje (ne)resničnosti. In zdi se, da bo leto 2017 v medijih prežeto z dilemo, kaj je res in kaj ne.

Nekega decembrskega večera mi je na enem izmed prednovoletnih druženj kolega dejal: »Moj največji problem je, da ne vem več, komu naj verjamem. In ja, rad bi vedel resnico o Alepu.«

Dilema namreč presega potvarjanje dejstev, torej laži, in se prav nemarno združuje ter bohoti s subjektivnostjo, ki je že dolgo inherentna novinarskemu poročanju, in (načrtno) pristranskostjo, ki je zavoljo takšnih in drugačnih interesov premamila mnoge.

Lažne novice so za vse v medijskem biznisu aktualija številka ena. Kaj so ali naj bi povzročile − vplivanje na rezultat volitev v ZDA ter napenjanje ruskih mišic − in kaj še bodo. Kar pravzaprav niti ni tako malenkostno. Na Češkem, denimo, razmišljajo o tem, da bodo zato, ker imajo jeseni volitve in ker se bojijo Vladimirja Putina, ustanovili posebno brigado »anti-fake news«, ki se bo ukvarjala s tem, da bo preprečevala pojavljanje lažnih novic; vsaj tistih, ki bi lahko vplivale na volilni rezultat.

Komu torej verjeti?

Zadnja raziskava Reutersovega inštituta ugotavlja točno to, kar so me študenti novinarstva naučili poleti. Dosegli smo točko, v kateri se več ljudi glede vira informacij zanaša na družbena omrežja kot na tiskane časopise; več kot eden izmed desetih ima družbene medije za glavni vir informacij in to velja za približno četrtino mladih pod 25 let.

Kar pomeni, da bodo klasični mediji pojav lažnih novic, ali še bolje njihove posledice, težko obvladovali, saj so prav družbena omrežja njihov humus.

Novica je postala kategorija, ki sama po sebi nič ne pomeni oziroma nima nikakršne vrednosti. Mediji, ki se že tako ali tako borijo za pozornost in zaupanje, pa bodo na resni preizkušnji: povedati ljudem, kaj je res in kaj ne.

In to bo očitno spet postalo biznis. In izziv. Servisi za preverjanje dejstev (tako imenovani fact-checking service) so že na pohodu. The Guardian objavlja kvize, v katerih se uporabniki dejansko učijo, kaj je resnična informacija in kaj se je zgodilo z lažnimi novicami. Drugi mediji že komentirajo statuse in izpodbijajo objave oziroma jih soočajo z dejstvi. Reutersov inštitut napoveduje, da lahko do konca leta pričakujemo na stotine takšnih in podobnih rešitev, tudi robotskih, ki bodo počele prav to. Preverjale resničnost informacij. A samo za tiste, ki bodo dvomili. Drugi pa ...

Danes imamo dostop do toliko informacij kot nikoli doslej in obenem smo zmedeni kot še nikoli doslej. Vednost, nevednost, ničvrednost ... Kaj je torej res in kaj ne? Smo vsi Jim Carrey in je Trumanov šov* tisto, kar je »novo dejstvo«?

*Trumanov šov je film iz leta 1998.