Tiskane izdaje
Domnevam, da je vrstni red procedur na bankomatu skrbno premišljen. Najprej pin, potem podatek o želeni vsoti, tik pred koncem procedure naprava izpljune kartico, ob samem koncu pa češnjo na torti – gotovino. Če bi bil vrstni red drugačen – če bi najprej pobral gotovino, čisto na koncu pa še kartico – bi, domnevam, vsak deseti obiskovalec bankomata pozabil dragoceni košček plastike.
Ampak če ima človek polno glavo, se zgodi, da na bankomatu pozabi gotovino, plastiko pa vzame. Pred leti se mi je pripetilo, da sem brskal po denarnici in ugotavljal, da ta zaradi obiska bankomata ne bi smela biti prazna. A je bila. V tistem trenutku je zazvonil telefon, bankirka mi je sporočala, da me pri njih čaka dvignjena gotovina, ki jo je na napravi našel neznani poštenjak. Poiskali so me na podlagi podatkov, ki jih shrani bankomat, in fotografije, ki jo je posnela skrita kamera v bankomatu. Nekoč se bom morda kakšnemu neznancu lahko oddolžil z enako gesto.
Logika, da imaš pravico ukrasti bicikel, če si bil tudi sam žrtev tatvine, je ogabna. Domnevam pa, da poštena dejanja lahko sprožijo verigo podobnih dejanj. Ne zaradi kakšne novodobne čarovnije, dobrih vibracij, ampak ker etično ravnanje drugega zavezuje tudi okolico.
Pred dnevi so šle stvari takole: sodelavka je na bankomatu pozabila slabih sto evrov. Našel jih je sodelavec in jih je prek receptorja, ki uraduje v bližini bankomata, vrnil. Potem je šel kolega tudi sam na bankomat. In je na stroju pozabil trojno vsoto. Gotovino je našel vzdrževalec. Tudi on jo je po receptorju vrnil sodelavcu. Nikakor pa si ne želim, da bi bil zdaj vzdrževalec tisti, ki bi se mu na bankomatu pripetila podobna pozabljivost. Raje vidim, da ljudje nimajo sitnosti, kot da bi bila moja hipoteza o verigi dobrih dejanj empirično dokazana.
