Dobro jutro: Majske trave

Razkošno zeleni toni življenje vdihnejo v še tako otopele oči. »Čeprav so po svetu že razsajali Beatli in je zahodni veter prinašal k nam električne ritme njihovih urbanih nostalgij, smo vsaj na podeželju v nosnice z enakim zanosom lovili Minattijeve zrele trave, dišeče nagone ljubezni in ptice sanj,« je Peter Kolšek zapisal v portretu lirika za srčno rabo.

Lovili smo se med visokimi travami, ki so nam segali čez otroške glave. Med iskanjem pikapolonice za srečo so nas travne bilke nagajivo žgečkljale po nosu. Če je polonica pristala na roki, je veljalo, da nas čaka velika sreča. Že malo večjim so nam prišepnili, da je treba teči za njo, ko odleti s prsta, če želiš ujeti pravega ali pravo. Zleknjeni na mehki in dišeči travnati odeji ter zaščiteni z visokim zidom iz pokončnih trav smo sanjarili o princih na belih konjih. S travo med zobmi smo strmeli v puhaste oblačke na modro-rdečem večernem nebu. V nosnicah še zdaj čutim rahlo sladkasti vonj sveže pokošene trave, spominjam se pikanja po bosih podplatih, hladne rose, ožigov kopriv ter vragolij na kupih sena.

Zdaj v rojstni vasi zaman iščem spontane travnike. Celo na obronkih in odročnih poteh skrbni domačini s kosilnicami porežejo vse, kar rahlo štrli iz povprečja. Še bolj obsedeno kosilnice brnijo na dvoriščih, kjer sosedje drug z drugim tekmujejo, čigava zelenica je bolj negovana. Pred kratkim sem sestro moledovala, naj še malo počaka z urejanjem travnika pred hišo, na katerem so se razcvetele prečudovite miniaturne marjetice. Že čez nekaj ur so nemočne ležale v pokošeni travi, njihova »morilka« pa je z ogromnimi škarjami z manikurno natančnostjo urejala še zadnje detajle zelenice, ki je bila še nedolgo nazaj čisto navaden in zato tako prečudovit travnik.