Dobro jutro: Mejaši

Komaj sem se skozi zarast prebil do izvira, ki je nekoč polnil izkopano kotanjo s hladom in bistrino, zdaj pa prosto teče izpod korenin jelše, ki se je naselila prav nad njim. Zdaj šele razumem, zakaj se je domačiji moje žlahte tam reklo Pušina. Naslonjena na slovensko-hrvaško mejo je zdaj vsaj častno obranila svoje ime. Dveh poti do studenca pa ne najdem več, ker sta povsem zarasli in je deževje stezici poravnalo z ostalo strmino. Ena pot je pripeljala s hrvaškega brega, druga je od domačije semdol objela slovenskega. Priročna klop je bila ravno prav velika za dve leseni brenti, ki sta tam pogosto čakali prazni, dokler si onadva, ki sta prišla po vodo, nista povedala vsega, kar sta novega slišala ali izvedela od prejšnjega srečanja pri studenčku naprej.

Čeprav so ljudje živeli brez meje, je ta med Zalužjem in Pohorjem tam v Pušini, pa na Cifrovem bregu, naprej pri Fuksih in Žutecih in po celi Visini do Petrove cerkve pri Cvetlinu ter še dlje bila popolnoma jasna. V Halozah je (bila) zemlja največja dragocenost, saj je vsaka tudi za dlan velika zaplatica zmanjševala strah pred lačnim želodcem. »Samo zanič gospodar ne ve, katero drevo v hosti je še njegovo in do kod sme okopavati svoj vinograd,« sem večkrat slišal modrovati Hanzeka in Pepiko, brata in sestro, ki sta gospodarila na Rtičkem bregu. »Lakomen gospodar to tudi zelo dobro ve, a poskuša dobiti še za kakšen zamah kose sosedovega laza, pa kakšno drevo, ki je točno na meji, bo podrl zase. Če mu to pustiš.«

Tudi tam doli pri tistem studenčku smo vsi vedeli, kje je meja, in slučajno je bil na tej strani nevidne črte. A je njegova voda vsakodnevno povezovala obe domačiji, ki sta imeli le ta skupni izvir. Doli pod studenčkom pa je rasla sočna vodenika za prašiče. Ko so nam, otrokom, dali koš, da je naberemo, pa so najstarejši domači hčeri zabičali, da na sosedovem ne smemo odtrgati niti enega lista.