Dobro jutro: Noč nad Berlinom

Nekateri na nebu nad Berlinom spet čutijo hlad. Na vzhodu spet rožlja orožje, današnji ideali svobode pa so veliko manj vzneseni.

Objavljeno
10. maj 2016 21.30
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Na berlinskem koncertu Iggyja Popa so se konec tedna zbrali stari in mladi. Morda je celo več poslušalcev »srednjih let« plesalo na glasbo ameriškega rockovskega glasbenika, ki še težje hodi kot večina ljudi njegove starosti, a na odru vseeno poskakuje z mladostno energijo. In poje z enako čudovitim glasom kot v časih, ko sta se z Davidom Bowiejem v takrat razdeljenem velemestu odvajala od mamil in ustvarjala svojo morda najboljšo glasbo.

Ob Bowiejevi smrti so občudovalci na pločniku Hauptstrasse 155, kjer sta si najela stanovanji, nagrmadili cvetja in posvetil, ta konec tedna pa so se mnogi v strahu, da bodo zamudili še enega velikana sodobne glasbe, odpravili na koncert Iggyja Popa. »I am the passenger,« smo peli v prepričanju, da je eno svojih najbolj legendarnih pesmi napisal med vožnjo s tukajšnjo mestno železnico. Če ne, pa je pesem gotovo nastala v času, ko je nebo nad Berlinom preveval vonj po nevarnostih hladne vojne, a tudi po načinu življenja z navidez večno obljubo razburjenja, zabave in še lastništva nad iskrenostjo in resnico. »Yeah, the bright and hollow sky / You know it looks so good tonight!«

Mnogi nekdanji ideali so se tako kot Iggy Pop postarali, nekateri so se celo poslovili kot David Bowie, množice mladih pa še danes oblegajo Berlin v upanju, da bodo vse našteto našli tudi sami. Iščejo najboljši neznani žur, najrazburljivejša srečanja z ljudmi, ki verjamejo, da je mogoče spremeniti svet, ali pa ki so dovolj originalni, da je že to dovolj za poseben občutek. Starejši pa na nebu nad Berlinom spet čutijo hlad. Na vzhodu spet rožlja orožje, današnji ideali svobode pa so veliko manj vzneseni. Nekaterim so celo tako zoprni, da navijajo za trdo roko, begunski fantje preveč nadlegujejo zahodna dekleta, ki jih je potem strah. Starejši upajo, da bodo dovolj hitro sprejeli naše vrednote, če ne ...

Mesto, ki ni nikoli enako, a je vedno razburljivo, pa vabi še naprej. »Največja kulturna ekstravaganca, kar si jih lahko predstavljamo,« je tudi svoje mesto slavil David Bowie.