Tiskane izdaje
Mnogi lazi in travniki našega podeželja so pravkar bistveno spremenili svojo podobo. Po 15. avgustu so iz hlevov izpustili govedo na površine, ki so jih letos vsaj enkrat prej pokosili in seno spravili za zimske mesece. Ob potokih, pod drevesnimi krošnjami ali kar sredi pašnika manjše ali večje črede mulijo travo ali pa že zleknjene na zelena tla prežvekujejo, kar so si v nekaj urah prej nabrale zelenja v svoje vampe, pa ga je treba še enkrat vrniti v gobec in dokončno prežvečiti.
Črede so same. Pastirji so izginili. Ena sama žica okrog celotnega pašnika je v pozabo pahnila vse pastirske igre. Na drevesih ni več otroških opazovalnic ali hišic, na bližnjem potoku že več let dolgo nihče ni postavil mlinčka, da bi se vrtel do prve narasle vode, ki ga bo odnesla kdo ve kam. Iz debelih plasti borovega lubja nihče več ne rezlja živalic, okraskov ali poljubnih predmetov, ki so služili za dolge ure igranja otrok na paši.
Nihče več iz dolgih ovijalk bršljana na prečne veje najbližjega hrasta ne zaveže gugalnice; listi koruze se po nepotrebnem sušijo, če iz njih nihče ne sestavi vetrnice. Na nobenem pašniku se več ne kadi, ker bi pastirci pekli koruzo, krompir ali jabolka. Nobena vrbova veja ni prepognjena, da bi kot vzmet služila pri preskakovanju potoka. Pesem samotnega pastirja, ker so njegovi bratje in sestre doma imeli drugo delo, je potihnila; tudi igranje na bršljanov ne izdaja več čuvarja črede niti v najzakotnejši dolini.
Vse se je spremenilo v samo nekaj desetletjih, čeprav je prej živelo, bivalo, zvenelo in se dogajalo po enakih vzorcih, poteh, po istih melodijah in istih pravilih enakih iger cela stoletja. Čeprav je le še ob naravnih izvirih ali na obrežjih potokov shojeno od kopit, kjer se živina sama napaja, pa je že pogled na živali na zeleni paši še vedno tako domačijski, naraven in pomirjajoč.
In opominjajoč – to je že jesenska paša, čeprav marsikdo še veruje v poletje.
