Dobro jutro: Volna

Ko vidra sredi noči dela prevale, da pljuskanje odmeva kot v neskončni stekleni palači, in ko se na robu reke pred jutrom voda nagrbanči v srež, vrag odnese šalo. Mraz se z nevidnimi iglicami zabada v kožo in peče kot poletna kopriva. Meglena koprena nad pokrajino vpija zvoke in neznatno toploto popoldanskega sonca, ki se je skrila v sveže narite krtove gričke. Glogovi grmi, še pred mesecem dni rdeči, so vse bolj rogovilasto črni. Njihovi plodovi, medvedove hruškice, prej trde kot zrnca suhega popra, zdaj pa z nočnimi slanami rahlo zmehčane, rešujejo ptiče, ki zimo preživljajo v mrzlih krajih. Medvedi so se zavlekli v brloge. Polhi spijo v svojih duplinah. Še lisic, ki so spretne nočne lovke, ni več videti.

Temperature, ki so ponoči globoko pod ničlo, tudi podnevi ne preplezajo ledišča, če sonce že od jutra ne preganja strupene meglene vlage. Vztrajni sprehajalci, ki jih psi zvabijo iz toplih hiš, so zaviti v šale in pokriti s kapami. Otrokom se iz kapuc vidijo samo oči. Prst pod nogami škriplje kot strjena lava. Takrat se ženske navadno začnejo pogovarjati o tem, da nobeni škornji, še tako podloženi, ne segrejejo nog. Za silo pomaga termofor, starinski pripomoček starih mam, tu in tam se kakšna iz pripovedovanja spomni na segreto opeko, še starejšo domislico, kako ogreti premrle noge; masaže, tople vodne kopeli in vroči čaji polepšajo dolge večere, nog pa ne segrejejo. Tako je bilo, dokler nekega decembra ni prišlo razodetje.

Nekaj zim nazaj, ko je bilo snega do kolen, temperature pa so za dva tedna primrznile med petindvajset pod ničlo ponoči in deset pod ničlo podnevi, je dedek Mraz prinesel darila. Veliko jopo, ki so jo iz surove volne spletle roke v slovaških Tatrah, s cvetličnimi vzorčki ozaljšane hišne copatke iz domače surove volne s severa Bosne in dokolenke iz sive surove volne s Tolminskega. Tem mehkim varuhom niti sibirski mraz ne pride do živega. Še en drobec dediščine, ki bi jo bilo vredno rešiti iz pozabe.