Dobro jutro: Za večerno pesem

Na ceste vinskih deželic so pripeljali prvi traktorji z zvrhanimi prikolicami grozdja. Na poti proti stiskalnicam in kletem se pozibavajo pod težo pridelka in v njem sladkega soka, ki so ga vinske trte izsesale iz tal in oplemenitile s soncem. Konec tedna bo že veliko lažje najti na sončnih južnih pobočjih razposajene ljudi, ki bodo skrbno nabirali grozdje v škafe, vedra in posebne zabojčke. Prejšnji konec tedna jih je bilo še malo. Skoraj na vrhu ob cesti, ki se vije na haloški Okič, sta sončno sobotno dopoldne Rozika in Tunek obirala brajde ob hiši, polne gameja in portugalke. Ponudila sta kupico lanskega, pa sem ob njej prosil še za nožiček ali škarje, da jima malo pomagam. Saj zmoreta sama, sta zatrjevala, a bila vesela, da se sploh še kdo ustavi in vsaj pozdravi.

Ne bosta še zares trgala, ta dan sta »podbirala«. Pol hektara sta že pred tridesetimi leti, ko sta bila še krepka, zasadila z renskim rizlingom in šiponom, pa v zgornjo vrsto še deset trt traminca, da domače vino lepše zadiši, ko ga natočiš v ročko. Ne vem, kam se ljudem tako mudi, se sprašuje gospodar. Že res, da je zrelo nekoliko prej kot nekoč, a zdaj je še vendarle malo prezgodaj za prešanje.

Po nekaj napolnjenih vedrih pa sem že vedel, da te brajde obiramo zato, da bodo trgači dobili na mizo že letošnji mošt. »Ni ga boljšega od 'portugizerja', ki je skoraj že odvrel. A se ga je treba paziti, zahrbten je ko zlodej,« je poznavalsko razložila gospodinja, ne da bi za en sam trenutek prekinila rezljanje grozdnih pecljev.

Šele po napolnjeni kadi, v kateri bo grozdje nekaj dni stalo in zgneteno barvalo svoj sok, sta mi razkrila, zakaj sploh še obdelujeta svoj vinograd, če pa s prodanim pridelkom ne pokrijeta niti stroškov za škropivo. »Na trgatev pa le še pridejo vsi. Otroci in vnuki. Žlahta in sosedje. Od nikoder jim ni predaleč. Tisti en sam veseli dan, tista gneča na dvorišču in zvečer v preši od nekod pritihotapljena pesem poplačajo vse.«