Dobrodošli v džungli: Zakaj bi morali Omarju Naberju vzeti zmago na Emi

A predstavljajte si šele zmedeni obraz bančnega uslužbenca Bank of America Omarja Naberja, ko bo začel dobivati čudne prošnje za intervjuje od medijev, za katere ni še nikoli slišal iz držav, za katere je v resnih dvomih ali dejansko obstajajo. Ali ko mu bodo v čakalnici pri zdravniku povedali, da je v živo videti starejši. Ali pa ko mu bo kdo oponesel obsodbo za spolno nasilje.

Zdaj seveda že dobro veste, za kaj gre. Približno tri minute in pol po tem, ko je bil razglašen za zmagovalca letošnje Eme, so Omarju Naberju mnogi začeli očitati pogojno obsodbo za spolno nasilje iz leta 2011. Češ, kaj to mi pošiljamo v Kijev. In ko se je v zmagovalnem nastopu po razglasitvi rezultatov še pograbil za mednožje à la Michael Jackson in Madonna, je bilo to za marsikoga preprosto preveč.

Da ne bo pomote: to, kar si je pred dvanajstimi leti v nekem diskaču privoščil Naber, je vsega obsojanja vredno in verjetno je res, da bo ta zgodba pevca spremljala vse življenje. A njeno pogrevanje ob njegovi drugi zmagi na Emi (kar je, mimogrede, pred njim uspelo le še Darji Švajger) kaže na to, da njegovi kritiki stvari niso premislili povsem do konca bodisi jih pri kritiziranju vodijo druge vrste interesi.

Namreč: Po zmagi leta 2005 (in škandalu kasneje istega leta) je Naber na Emi nastopil še trikrat. Leta 2009, tako rekoč na vrhuncu sodnega procesa je celo osvojil drugo mesto. Pa se takrat ni nihče obregnil ob pevčev renome. Podobno tudi leta 2011 ali leta 2014, ko je bila sodba že dokončna.

Sklep, ki iz tega sledi, je sila neprijeten in je neke vrste popkulturni derivat slovenske patologije za štirimi stenami: dokler spolni predatorji ostajajo doma, jih toleriramo. Problem nastane šele, ko jih moramo poslati ven, v beli svet. Ker kaj bodo pa sosedje rekli?

Če bi bila Slovenija Amerika, bi seveda Naber iz vsega skupaj naredil šov. Javno bi se pokesal (večkrat), se angažiral pri društvih za pomoč žrtvam spolnega nasilja, napisal knjigo in kar je še tega, kar počnejo raznorazni »born again« Ameri.

A Slovenija ni Amerika. Samokritika (čeprav zgolj za potrebe samopromocije) je tu šla iz mode skupaj s komunizmom. In Omar Naber v resnici nikoli ni bil zelo v modi. Google Trends, ki meri stopnjo iskanja po posameznem terminu, največ iskanj njegovega imena zabeleži februarja 2005. Potem pa vse do letos skorajda nič. Skratka: Kadar ne zmaguje na Emi, Omar Naber ne zanima skoraj nikogar.

Zdi se, da fanta to ne moti preveč. Navsezadnje ni neka blazna skrivnost, da ima precej visoko mnenje o sebi. Kdorkoli se povsem resno na kakršnikoli ravni primerja z Michaelom Jacksonom (kot se je Naber pred leti v intervjuju z avtorjem teh vrstic), temu ego, če si izposodimo stavek iz filma Top Gun, izdaja čeke, ki mu jih telo ne more unovčiti.

A če bi bila zaverovanost vase greh, potem bi bil oder letošnje in vseh prejšnjih Em − prazen. Slovenski glasbeni sceni vobče namreč primanjkuje marsičesa. A prepričanosti v lastno kvaliteto ni na tem seznamu. Res, kaže se strinjati s kolegico Dijano Matković, ki je zapisala, da bolj kot seksizem Naberjevo čohanje po jajcih izkazuje vsebinsko izpraznjenost.

Resnici na ljubo bi zaradi tistega nastopa Naberju res lahko odvzeli zmago. Pa ne zaradi projiciranja medenične anatomije, pač pa za to, ker je takrat tako grdo zafušal, da bi še Madame Edith iz serije 'Allo, 'allo protestirala, če bi lahko.

Tako pa smo očitno na točki, ko bi nekateri poleg izjave o avtorstvu pred nastopom na Emi od glasbenikov zahtevali še potrdilo o nekaznovanosti.