Generacija

V tem obdobju razne generacije zaključujejo življenjsko obdobje, povezano s šolanjem. Danes, denimo, ne moremo spregledati generacije mladih, ki s četvorko v središču Ljubljane oznanja svoje slovo od gimnazijskih let.

V gimnaziji se verjetno prvič porodi prava pripadnost generaciji, saj takrat najstniki že z izbiro govorice, oblek, glasbenih preferenc in svetovnega nazora kujejo zarote proti odraslim, še posebej svojim staršem. Toda tudi ti niso čisto nič manj neizprosni do slabih navad »današnje mladine«, ki je vselej že pogubljena.

Pripadati generaciji je seveda zelo izmuzljiv pojem. Marketinške strategije se rade opirajo na pojem generacije, saj si s takšno redukcijo populacije na »baby boomerje« ali na generacije: X, Y ali Z zlahka ustvarijo fantazmo o željah potencialnega ciljnega občinstva.

A obstajajo boljši razlogi, zakaj se izplača pripadati določeni generaciji. V prvi vrsti so generacije tu zato, da se lahko zgražajo druga nad drugo. Naloga starejših je, da v mlajših vidijo prihajajoči vesoljni potop, medtem ko je naloga mlajših generacij, da v starejših vidijo kup nerazsvetljenih in ignorantskih budal, ki se niti ne zavedajo, da jih je povozil čas.

Gimnazijski generaciji pripadamo zato, da z njeno pomočjo zaustavimo čas, ko smo starejši. Kdor se po kakšnih 15 letih dobi z gimnazijskimi sošolci, hitro ugotovi, da se od mature ni čisto nič spremenilo. Govorica je ista, vsi se spomnijo šal in prigod iz starih dobrih časov. Generacija si pač deli isto zgodovino, ki je obenem najpomembnejša v zgodovini zgodovin.

Prav tako se med vrstniki iz gimnazije nikoli nihče ne postara zares, saj se vsi starajo skupaj. Drug v drugem vidijo enake mladenke in mladeniče kot nekoč, razlika je le ta, da se jim potem današnji gimnazijci zdijo skoraj nenaravno in nenavadno pomlajšani − kar je seveda nov razlog, da so lahko pokroviteljski do »dandanašnje mladine«. Fotografije, ki pričajo, da so bili tudi starejši pripadniki generacije nekoč tako nenaravno in nenavadno mladi, so lahko le nekakšna optična prevara. Nihče se nikoli ni počutil tako zelo mladega, kot se lahko ugleda za nazaj.

Včasih so generacije tu zato, da nekaj spremenijo, s čimer se šele vzpostavijo kot generacija. Tako, denimo, govorimo o glasbeni generaciji šestdesetih, ko so Beatli, Stonesi, Doorsi in Pink Floydi spreminjali svet. Iz tistega časa obstaja pesem My Generation skupine The Who, ki je nekakšna samorefleksija generacijske zareze: nastopila je v desetletju, ko so mladi terjali pravice delavcev, nov način izobraževalnega sistema, novo, svobodno seksualnost ob ritmu nove, rezke, brezkompromisne glasbe.

Zanimivo pa je opazovati, kako glasba teh skupin hkrati že izraža skepso nad rezultatom upora mladih. Dve najbolj znani pesmi na to temo, Street Fighting Man Rolling Stones in Working Class Hero Johna Lennona, sta obe pesmi globoke resignacije.

Če so torej različne generacije na svetu predvsem zato, da vsaka vzdržuje občutek lastne pomembnosti, pa vsake toliko nastopijo generacije, ki so tu zato, da zaznamujejo vse druge generacije in šele te zares upravičijo pojem generacije.

To velja za številna intelektualna in umetniška gibanja, od francoskih razsvetljencev, ki so položili temelje moderni državi svobodnih državljanov in državljank, do prvih avantgardistov, ki so v začetku 20. stoletja rušili temelje umetniških institucij (da bi jih te že čez nekaj desetletij − ko so enkrat integrirale umetniško zarezo − sprejele in razstavljale kot moderne klasike). Tu je vsaj še generacija francoskega strukturalizma, ki je zaznamovala duhovno življenje druge polovice 20. stoletja in generacije filozofov vsepovsod.

Paradoksalno so te zares ustvarjalne generacije združevale posameznike zelo različnih starosti: med struktuarlisti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili že starejši gospod Levi-Strauss in tedaj dvajsetletna Julia Kristeva. Morda je v tem glavna poteza prave generacije: da pri njej ne gre za biološki pojem. Kar druži njene člane, je skupen duhovni projekt, poslanstvo in strast, ne pa neumni datum rojstva. Zato je lahko, denimo, v umetniškem modernizmu šestdesetletnik mlajši od dvajsetletnika, ki zgolj sledi utečenim potem.