Tiskane izdaje
Znanstveniki so menda dokončno razvozlali skrivnost izumrtja dinozavrov. Res neverjetno je, koliko let in razmišljanj je bilo potrebnih, da se je nazadnje izvalila teorija, ki utegne biti celo pravilna. To, da je padel asteroid in da so začeli bruhati vulkani, kar je spremenilo podnebje, je bilo, kaže zdaj, manj usodno kot to, da so dinozavri tako počasi valili svoje mladiče.
Paleobiologi domnevajo, da je pri nekaterih vrstah dinozavrov trajalo skoraj leto dni, da so se iz jajc izvalili mladiči, kar je skoraj dvakrat dlje kot pri za silo primerljivih plazilcih. To preprosto pomeni, da se te velikanske gore mesa niso mogle tako hitro razmoževati, kot so se lahko druge živali. Moč razmnoževanja je namreč izjemno pomembno evolucijsko orodje. Veliko živalskih in rastlinskih, na pogled šibkih in pomanjkljivih, vrst uspešno kljubuje vsem težavam preživetja samo s svojim izjemnim reproduktivnim potencialom. Že dinozavrom so se pod nogami podili mali predniki sesalcev, katerih bistvena prednost poleg te, da so porabili za gibanje mnogo manj energije kot velikanski reptili, je prav to, da so se plodili kot zajci. In ja, tudi človek je v tej skupini, čeprav je na prvi pogled videti, kot da je dolgotrajna nosečnost in za tem še bolj dolgotrajna nebogljenost človeškega mladiča velika hiba rodu Homo sapiens.
Toda v resnici je, vsaj doslej je bilo tako, bolj pomembno to, da se je človeška vrsta zmožna nenehno pariti. Človeške samice ne poznajo posamičnih obdobij gonitve kot drugi sesalski sorodniki; kar vse leto so godne za razplod, in samci zaradi tega pogosto izgubljajo pamet. Vendar ne toliko, da se ta evolucijska pridobitev ne bi več izplačala. Morda še pomembnejše pa je, da imajo človeške predstavnice lahko zaporedne nosečnosti, kar ni, denimo, pravilo pri bližnjih sorodnikih primatih, ki prav tako rojevajo po enega mladiča. V desetih letih lahko človeška samica spravi na svet teoretično kakšnih osem mladičev, šimpanzevka pa morda le tri. Ta nekajkratna prednost se z leti in številom populacije silovito povečuje in zato ni čudno, da je človek s pomočjo neverjetne seksualne energije sčasoma pokoril svet.
Naravnemu izboru se je nato pred kakšnimi 40.000 leti pridružila še prva kulturna (r)evolucija, ki je človeka opremila s pisano paleto orodij in postoterila njegove moči. Kmetijska revolucija je nato pripomogla k preobrazbi, ki ji človek še dandanes nekako ni kos. No, vsaj »mali« človek, slehernik, ki ga držijo v primežu družbene sile prisile, nastale, ko je kmetijska proizvodnja hrane ustvarila privatno lastnino in z njo, če povemo zelo preprosto, gospodarje in hlapce.
Industrijska revolucija pred kakšnimi 400 leti je nato to zgodbo zgolj še multiplicirala.
Pravijo, da je kulturna evolucija zdaj glavna sila evolucijskih sprememb, ki vplivajo na človekovo telo, toda tudi naravni izbor še zdaleč ni rekel zadnje besede. Moč maternice je marsikje še vedno edina gonilna sila, ki omogoča preživetje ali celo prevlado določenim etnijam. Srbi, denimo, imajo še danes občutek, da se jim dogaja krivica glede Kosova tudi zaradi velikanske plodnosti kosovskih Albancev. Navsezadnje se smemo tudi sami vprašati, ali bi slovenska samostojnost sploh kdaj prišla do sedanje faze − ko jo počasi že izgubljamo −, če ne bi bilo v 19. stoletju po gorah in gozdovih okrog večinoma nemških mest in trgov toliko slovenskih mater, ki so kot hudobivška Meta rojevale po devet in več slovenskih samorastnikov.
Naravna selekcija bo v približno stotih generacijah, toliko jih je menda potrebnih, da se spremembe opazijo, zanesljivo malo spremenila podobo današnjega človeka. Na zunaj in navznoter. Gotovo mu bo podarila kakšno novo bolezen in tudi kakšno novo sposobnost. Toda še veliko bolj oziroma veliko hitreje bo tudi na človekovo telo vplivala kulturna evolucija. Ta svoj davek terja že danes: zasedêna in zamaščena telesa, nizka imunska odpornost, sladkorna bolezen tipa 2, visok krvni pritisk, slabovidnost itd. so le nekateri znaki, ki kažejo, da se človeški organizem ne zmore tako hitro prilagoditi novim življenjskim pogojem, ki smo jih ustvarili sami.
Prav ti novi pogoji pa, paradoksalno, omogočajo ne le preživetje, ampak kar prosperiranje prav tistih, ki bi bili nekoč ožigosani kot nesposobni za preživetje. To so številni hendikepirani posamezniki z različnimi (prirojenimi) hibami, zaradi katerih bi jih naravna selekcija še pred desetletji brez milosti zradirala. Današnja raven razvitosti družbe pa prav takšnim posameznikom omogoča ne le preživetje, ampak včasih celo večjo možnost napredka od normalno razvitih posameznikov. Slednji namreč, prav zaradi svoje dobre, evolucijsko pridobljene telesne opremljenosti niso, večinoma, sposobni toliko časa preživeti za mizo pri učenju, kot to zmorejo hendikepirani.
Zmožnost konstantnega učenja postaja danes tista evolucijska sila, ki utegne nekaterim omogočiti nadaljnji razvoj, druge, ki bi še naprej prisegali samo na paritveno moč, pa bo zanesljivo potisnila iz igre. Kdo bo v kakšni vlogi, še ni prav jasno, gotovo pa je, da pravila, ki so do pred kratkim veljala tako za dinozavre kot za nas, ne veljajo več.
