Današnji toni pogovorov, ki se vrtijo o teh krajih, so povsem drugačni. Včasih se mi zazdi, da kot so predstavljeni danes, so ti bližnjevzhodni kraji tako rekoč nepredstavljivi za življenje. Tisto tako imenovano normalno življenje, seveda. Kraji, od katerih so nekateri resnično fizično sesuti in drugi do skrajnosti ožigosani z nepregledno množico stereotipov, so resnično težko dom »normalnim« ljudem, kaj šele tistim Milharčičevim prijaznim, izobraženim, pronicljivim in vsaj rahlo zajebantsko skuliranim profilom. Na te kraje se danes gleda ali z vzvišenim prezirom ali z usmiljenja prepolno empatijo.
In ko tako v pogovorih omenim, da delamo, oblikujemo v tistih krajih, praviloma prejmem tudi sam pomilujoče trepljanje v smislu »koliko hudega ali vsaj gnilega mora danes človek požreti, da pride do dela«. Brez razlage, kako samoumevno je pravzaprav lahko delo v teh krajih s perspektive ljubljanskega biroja, že težko razložim, da so dnevi in tedni, preživeti v tistih krajih, tako zelo prijetni. Da uživam v pozornosti, ki sem je deležen, gostoljubju in smehu, dolgih pogovorih z ljudmi, ki jim uradno rečemo poslovni partnerji, pa jim s tem dejansko delamo krivico. In seveda pogajanjih, ki so pregovorno zahtevna, a v treh letih dela na Bližnjem vzhodu zdaj podpisujemo prvo pogodbo. Doslej so to nalogo vedno opravljali gentlemen's agreements. In še vsi do danes so držali. Brez odvetnikov, aneksov in prilog. Laptop vedno leži na mizi v lokalu, moja torba na stolu poleg mize, medtem ko skačem naokoli. Občutek svobode in zaupanja je pri tem presenetljivo močan. Pozdrav neznanca s ceste ni prav nič nenavadnega. Nasmeh je gratis. Ure sestankov, datumi oddaj projektov in terminski plani gradnje so ... dogovorni. Živa stvar, ki raste, medtem ko se jo s pridom zaliva z novimi in novimi pogledi s te in one strani, »objektivnimi« novostmi in periodično ponavljajočo se urgentnostjo zaključevanja.
Vse to niti slučajno ni poveličevanje politike držav, v katerih se zadržujem zadnje čase, niti slučajno ni pavšalno zagovarjanje družbene ureditve, prav tako ne vpletanje v verska vprašanja. Je zgolj opomnik − sredi časov monotonih poročanj iz bližnjevzhodnih krajev − o še vedno živih štimungah iz Milharčičevih zapisov in Bertoluccijevih kadrov. Resda morda nekoliko romantično obarvani opomnik o vseh ljudeh, ki ne glede na politiko, družbena pravila in vero čarajo maksimalno gostoljubno, rahlo ležerno ozračje.