Tiskane izdaje
Koliko si to priznamo, pa je že druga zgodba. Ampak kaj je bolj odrešujočega kot javna spoved grehov? Moja osebna »perverzija« je spremljanje malih oglasov. Za službe. V kulturi. V Londonu. Razočarani? Hja, jaz tudi.
Zakaj bi to bila perverzija? Nisem ravno anglofil, ampak neke londonske stvari so mi očitno zlezle pod kožo globlje, kot bi bilo zdravo. Perverzija tudi zaradi razlik med obema kulturnima sistemoma. Razkorak med profesionalnimi protokoli in mentaliteto je tolikšen, kot bi mladega meniha vrgli iz podeželskega samostana in ga poslali gledat na uro v javno hišo, v kateri izvajajo izumirajoče spolne prakse à la »rusko imperialistično milo« ali »potovanje skozi rumeno deželo«. Vsaj tako sem se počutil na začetku.
Saj osnovni principi so sicer isti in vse drugo so kakopak nianse, ampak glej, točno v njih tiči hudič. Pa da ne bo pomote, naše kulturne organizacije in producenti delajo na pretežno zavidljivi profesionalni ravni, razlike izvirajo iz sistemske ureditve in ekonomskega sistema. Ki si nista več tako zelo različna. Navade pač so.
Zadnja taka »perverzija«?
Si priljuden, organiziran in iščeš nov izziv? Pridi in sodeluj z umetniškim direktorjem!
Ha? Ok, nekaj floskul mora biti, tale z iskanjem izziva je že standardna, organiziran mi je tudi jasno, to bo kakšna uradniška zadeva, ampak priljuden?
Klik, klik, ne bodi len, gremo pogledat, Battersea Arts Center je vseeno B.A.C. BAC, ki ima svojevrsten sloves samosvojega teatra. Umeščeni so v zgodovinsko zaščiteni stavbi, ki pa stoji v (vsaj zame) čudno brezbarvnem in na videz odročnem delu jugozahodnega Londona. Čeprav domujejo v »muzejski« stavbi iz leta 1893, so znani predvsem po svežem, neortodoksnem pristopu h gledališkim produkcijam, ki mu pravijo scratch, skreč. Predstave še v fazi nastajanja kažejo publiki, odziv obiskovalcev pa usmerja nadaljnje delo.
Da znajo biti prepričljivi in odbiti tudi v promociji, pa dokazujejo že s svojo tablo pred stavbo − rad bi videl tistega na zavodu za varstvo kulturne dediščine, ki bi pri nas zaščiteni zgodovinski stavbi dovolil uporabljati tak izvesek:
Foto: bac.org.uk
Berem torej oglas. Kaj iščejo?
»KOORDINATOR ZBIRANJA SREDSTEV IN ODNOSOV, Pisarna umetniškega direktorja.«
Ok, to štekam, zbiranje sredstev je (vsaj v Britaniji) znana, običajna, potrebna in jasna stvar. Kulturne organizacije se financirajo tako iz javnih kot iz zasebnih sredstev in lastnega zaslužka. BAC je, denimo, registiran kot d. o. o. in kot dobrododelna organizacija; financira jih tako javni sklad (Arts Council) kot loterijski sklad, aktivno zbirajo donacije in ustvarjajo lastni zaslužek, predvsem s komercialnim najemom prostorov in z barom. In glej ga, zlomka, nihče ne vidi konflikta interesov − ker ga ni. Ampak koordinator odnosov?!
Za ilustracijo: v BAC je zaposlenih okoli 60 ljudi, na leto ustvarijo približno tri milijone funtov prihodkov; več kot 650 predstav obišče več kot 100.000 ljudi. Stroški, ki so jih v letu 2015 porabili za zbiranje sredstev? 139.217 funtov. (Tematsko številko Financ o donosnosti sredstev za kulturne projekte še vedno čakam ...)
»To je priložnost za neposredno sodelovanje z umetniškim in glavnim izvršnim direktorjem BAC, za razvoj temeljnih sposobnosti upravljanja odnosov, komunikacije in koordinacije dogodkov, ki so namenjeni ustvarjanju prihodka organizacije.«
Skratka, precej običajno: nekdo, ki namesto direktorja skrbi za odnose s ključnimi in vplivnimi deležniki, ki lahko postanejo investitorji, partnerji, donatorji in sofinancirajo delovanje organizacije.
»Koordinator zbiranja sredstev in odnosov bo razvijal in ohranjal odnose s ključnimi deležniki. Vaša naloga bo podpora umetniškemu in izvršnemu direktorju pri zagotavljanju pravega pristopa na pravi način in ob pravem času, ohranjanje pregleda nad temi odnosi in izvajanje priprave gradiv in dokumentov, upravljanje komunikacij in organiziranje dogodkov. Prav tako boste tesno sodelovali s projektno skupino za komunikacije pri povečevanju aktivacije in zvestobe strank.«
Čaaakaj malo ... »strank«? Tu se že kažejo prvi sladki sadovi pregrehe − lahno se hahljam ob misli na vse kolege in kolegice, ki bi jih zvilo že samo ob misli, da publiko imenujejo, uf, »stranke«.
»Iščemo odličnega administratorja in koordinatorja, ki bo skozi organiziran in inteligenten pristop zagotovil, da bo poskrbljeno za vsakega donatorja in člana in da se vzpostavljajo nova plodna razmerja.«
V redu, to razumem, pričakovano. Ampak, potem pa bombica, tista, kjer se začne prava »perverznost«:
»Iščemo ljudi iz vseh življenjskih družbenih okolij, prejšnje izkušnje z delom v umetniški organizaciji ali razvojni vlogi niso potrebne.«
Kaj, kaj, KAJ!?
»Prejšnje izkušnje z delom v umetniški organizaciji ali na položaju razvoja organizacij niso potrebne. Podprli bomo razvoj osebe, ki bo zaposlena, kar je izjemna priložnost za nekoga, ki se je pripravljen učiti. Koristne pa so prejšnje osnovne izkušnje projektne koordinacije v poklicni vlogi.«
Ok, čakaj malo ... Od tega delovnega mesta so odvisni prihodki organizacije, njena prihodnost, njen obstoj in za to ni treba imeti izkušenj s tega področja? Za to delovno mesto v BAC iščejo relativno neizkušen profil, nekoga, ki tega še ni počel? Zakaj?
Pa je v resnici (z njihovega vidika) zelo preprosto; tako preprosto, da je (z mojega vidika) že pravzaprav malo perverzno. BAC želi inteligentnega, organiziranega in komunikativnega človeka brez izkušenj preprosto zato, ker bodo tako lažje vzgojili točno tak profil delavca, kot ga potrebujejo. Nekoga, ki ne bo s sebboj prinesel že ustaljenih vzorcev delovanja, ampak bo na novo odkrival že vzpostavljene odnose z donatorji in jih nadgrajeval.
Še več: BAC je organiziran kot »projektna organizacija«, ki ne samo da verjame, ampak dejansko izvaja in spodbuja izobraževanje zaposlenih. Metoda vodenja je namreš fleksibilna, vsak zaposleni je član več projektnih ekip, v katerih igra drugačno vlogo in tako spoznava vse vidike organizacije, na voljo pa so mu različne oblike mentorstva in svetovanja.
Zdaj pa mi pokažite slovenske (nevladne) kulturne organizacije, ki vzorno (zanimivo in konsistentno) komunicirajo tako prek tiskanih kot digitalnih medijev, imajo bazo podatkov o svojih obiskovalcih, njihov glavni vir financiranja pa ni ministrstvo za kulturo?
Opazujoč lanske, tik-pred-koncem-leta improvizirane, bolj ali manj obupane, polovičarske in samo tu in tam za silo drzne poskuse domačih nevladnih organizacij za zbiranje tistega pol odstotka dohodnine, je tak pristop k zbiranju sredstev za naše kraje resna znanstvena fantastika.
Predvsem pa je to kreativni izziv za tržnike v kulturi.
Kje ste?
Marko Brumen je po izobrazbi ekonomist in kulturni menedžer, v prostem času pa zaljubljenec v festivale. Zaposlen je kot producent.
***
Kreativni blogi
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
